Musaka s stročjim fižolom

Poletje je bilo mačehovsko s fižolom. Suša in visoke temperature so pridelek pošteno oklestile. Je pa zato zdaj zacvetel in zaživel. Listje je zeleno, stroki rastejo s četrto. Če bo še kakšen mesec sonca, bo zrnje dozorelo. Mlade strokce, ki ne bodo imeli dovolj časa, da bi zrasli v zrnje pa sproti obiramo.

S fižolom je sicer tako, da ga obiramo na dan za cvet, zato potem ponovno cveti in rodi, kar je dobro poskusiti zlasti pri nizkem fižolu, ki običajno prehitro konča z rodnostjo.

Fižola je torej dovolj. In ker se trudim, pripravljati tisto, kar trenutno raste doma, te dni jemo precej stročjega fižola. Da se juhe, boranja in solate ne bi ponavljale, je treba najti vedno nove variante priprave :)

Musaka s stročjim fižolom, lahka juhica, solata

Musaka je odličnega okusa, ni zahtevna, vzame pa kar kakšni dve uri časa, s pripravo in pečenjem vred.

• Stročji fižol /1kg/ očistimo in prerežemo ter ga v slanem kropu na pol skuhamo (vode v kateri se je kuhal, ne zavržemo - pustimo v njej nekaj fižolov, dodamo na kockice narezan krompir, korenje, kolerabico, čebulo, česen in začimbe - ter skuhamo lahko juhico)
• Krompir /8 krompirjev/ olupimo in narežemo, najbolje v multipraktiku, na tanka kolesca, damo ga v posodo z vodo, da ne porjavi.
• na olivnem olju prepražimo 3 velike čebule, nanjo ulijemo
• 3 jajca in jih razmešamo.
• nato dodamo paradižnikovo omako ali sesekljane sočne paradižnike /2dcl/, ter česen
• Primešamo odcejen stročji fižol in sesekljan peteršil, solimo po okusu.
• Zatem začnemo zlagati musako:
• Pekač namastimo z olivnim oljem in zložimo vanj prvo, dvojno plast krompirja - solimo
• na krompirjevo plast naložimo fižolovo zmes
• nato zopet krompir - solimo
• fižol
• in zadnja plast naj bo krompir

Pokrijemo s folijo ali pokrovom in pečemo na 180°C pol ure, nato odkrito še kakšnih 35, 40 minut.
Vegetarijansko, zelenjavno, zdravo, preprosto, poceni, zelo, zelo dobro kosilo.

Dober teden želim :)
Lp,Keltika

Bogatstvo tega vikenda

Vsakdo ima svojo mejo, kdaj se mu zdi, da je bogat. Običajno te zadeve merimo z bleščavo avta in velikostjo hiše, s tremi belimi črticami na trenirki, streho nad glavo, čokolado, ali pa močjo jahte, številom in znamko traktorjev...

Merimo jih od tam kjer stojimo, do tja, kamor ne sežemo. Običajno.

Nisi bogat, ko imaš veliko, bogat si, ko potrebuješ malo. Meni je ta rek blizu.
In tako se mi zdi, da smo strašno bogati, ker smo lahko obirali svoja jabolka.
In, ker so bili na obisku številni otroci.
Ker sem si zašila svojo raztrgano delovno haljo.

Ker smo si vzeli čas, da smo šli po gobe. In jih jedli za kosilo. Čisto preprosto, s čebulo, česnom, peteršiljem in jajci.

Ker se nam ni mudilo in smo videli tudi druge lepote, ne samo jurčkov.

Ker nam je zelje naredilo glave.

Ker sem našla, v eni humani trgovini, prekrasen star krožnik, ker se nam stare stvari ne zdijo kup šare, ker sem se zopet najedla fig, ker je sijalo sonce. Če to ni bogatstvo..

Kaj češ lepšega :)
Lp,Keltika

Bučke, polnjene z ajdovo kašo

Počasi se sezona malih cuketkov končuje. Hokaido dobivajo pravo barvo, listje rumeni. Nepreklicno gre poletje h kraju :) Če odmislim vse ostalo, so bučke in paradižnik ena izmed stvari, ki jih bom najbolj pogrešala.

Koliko preprostih, dobrih jedi nam daje poletna zelenjava. Cuketki, polnjeni z ajdovo kašo so že takšni. Nekomplicirano dobri.

Polnjene bučke
Mlade bučke razpolovimo in z žličko postrgamo semena. Vdolbino, ki nastane, premažemo s česnovim olivnim oljem ( sol, strt česen in olje zmešamo) in damo v pečico na 180°C, toliko, da se malce popeče.

Nadev pripravimo tako, da

• posebej skuhamo ajdovo kašo (v slani vodi, količine prilagajamo sebi) in jo pustimo ob strani.
• eno veliko čebulo zarumenimo na olivnem olju ali kokosovi maščobi
• na čebulo stresemo na kockice narezan paradižnik,
• bio koruzo iz kozarčka
• in sesekljan česen.
• le toliko dušimo, da česen zadiši
• odstavimo z ognja, primešamo sol, peteršilj, rožmarin, malce luštreka (pač zelišča po svojem okusu)
• dodamo kuhano ajdovo kašo in premešamo
• če želite lahko dodate jajce, lahko pa pustite vegansko varianto

Bučke vzamete iz pečice, jih nadevate in če ste ljubitelj sira, jih lahko posujete z vašim najljubšim sirčkom. Potisnete jih nazaj v pečico, da se lepo zapečejo.

Kot prilogo smo imeli tokrat pire krompir. Nabrizgala sem ga v obliko rožic in potisnila v pečico nad bučke, ko so te že dobivale lepo rjavkasto barvo.

Lp,Keltika

Mala ročna dela

Pred kratkim nas je obiskala gospa. Gospa, ki je povedala, da je lačna in brez denarja. Nismo kaj več kot znanci, poti so se nam križale, ker je nekoč delala v službi, kjer je srečevala veliko ljudi. Pred letom je ostala brez službe. Sama še v najlepših letih, z odraslim sinom, ki je prav tako brez dela. Prišla je, ker se ji je zdelo, da ji bomo pomagali. Saj smo ji. Trenutno. Poleg tega smo ji dali nekaj informacij in namigov, kako bi si lahko pomagala sama. Najhuje je, ko obstane duša. Ko se nekaj v njej zlomi. Ko nima več upanja, idej, volje. Ko je tako globoko, da ji zmanjka volje za miganje že ob misli na to, da bi se dvignila, ko se ji ne da več - ustvarjati, upati, živeti.

Zato izkoristim vsak trenutek, ki mi je podarjen in ustvarjam. Delajo roke, delajo misli, dela srce.  In ko dela, živi. Nekoč se vse obrne in vse povrne. Včasih so rekli : Bog ne plačuje vsako soboto, ampak plača pa vedno!

Da je ustvarjalnost, naj bo v kuhinji, lesarski delavnici, na bezgovi piščali ali v pripovedovanju zgodb, najpomembnejša človekova sposobnost za preživetje, so včasih vedeli bolj kot danes. Včasih so starejši predajali znanja. Znanja in vedenja. O tem, kdaj posekati les, da bo zdržal sto let in več, o tem, kdaj utrgati katero rožo... Včasih so nas stare mame in učiteljice v šoli učile kvačkanja, vezenja, pletenja, rezljanja iz lesa, spajkanja...

V času nočnih dežurstev običajno kvačkam.  Kvadratke za pregrinjala, prevleke. Ena od čudovitih, kvačkanih hišic za barvice, ki jih lahko vidite med lepimimalimistvarmi in je našla dom pri nas, pa me je tako očarala, da sem iz kvačkanja kvadratkov, prešla še na malce drugačne oblike :)

Vrečke za copatke pa so stalnica. Ne samo, da je čisto osebno darilo, super je, ustvarjati za točno določeno osebico.

Vsakdo lahko prispeva svoj delček ustvarjalnosti v mavrico današnjosti. Verjamem, da se da. Verjamem, zaradi vseh tistih, ki so že dolgo v stiski in še vedno rinejo. Šivajo, rišejo, igrajo, rezljajo, pečejo. Doma, na ulici, v parku. Samo da migaš. Da ne dovoliš duši, da obstane. Ker potem je vsaka pomoč le trenutna. Ker rešitev se skriva v nas samih.

Lp,Keltika

Sušeni paradižniki

Najboljši način konzerviranja sadežev sonca. Sušeni paradižniki v dobrem, biološkem olivnem olju.

To rundo je naredil Tavečji. Sušene paradižnike obožuje. Rad si jih doda v omake, namaze, solate. Ko kozarec enkrat odprem, gre tako hitro po vsebini, da ostali skoraj ne pridemo do njega :)

Paradižnik je opral, obrisal in narezal na kolutke in krhlje, odvisno od velikosti paradižnika. Ta male paradajzke zgolj na polovico. V dehidratorju so se, na 42°C, sušili kar kakšnih 24 ur.

Od zelišč je izbral sveže sušeno baziliko in origano, ter Piransko sol. Drugo rundo, ki je še v fazi sušenja, bomo naredili tudi s česnom.

Posušen paradižnik je bil še malce gumijast, ne povsem trd. Tesno ga je zložil v velik kozarec, plasti pa posipal z zelišči in soljo ter na koncu prelil s hladno stisnjenim biološkim olivnim oljem.

Za velik kozarec (1600g) je porabil kakšnih 6 kg paradižnika, liter olja in precej dobre volje.

Težko rečem, koliko ima tako shranjeno sonce rok trajanja. Pri nas ne prav dosti :)
Lp,Keltika

Morje 3.

Najbrž še zadnjič letos. Podaljšane počitnice. Ko pa morje tako prijazno in pomirjujoče vpliva na nas.

Izkoristili smo poletni vikend, se izognili ponedeljkovemu in torkovemu slabemu vremenu in na polno užili 33°C in prijetno toplo morje.

Tisto, kar nas zvabi, ob koncu počitnic na morje, so v bistvu fige. Ki jih je zdajle res za najest :)

Pa malce se pocartamo in nagradimo, mečemo v valove in napolnimo z energijo, ki septembra sije od morja še bolj, kot med sezono.

Granatno jabolko

Mimogrede, obisk v parku dinozavrov. Dokaj zanimivi gumijasti velikani, ki rjovejo in premikajo glave, oči ali rep, konjički, igrala, cirkus, čarovnik...

Dino park, Funtana, Vrsar

S svežimi močmi :)

O, da bi pomirjujoča, pozitivna energija morja, držala vsaj še nekaj časa.
 Lp,Keltika

Drobižki

Torej, drobižki so marsikaj. So mali otročki, mali kostanjčki, mali krompirčki, pa tudi mali trenutki. Kar tako, nametani skozi teden brez pravega smisla. Pa vendarle, ko jih danes opazujem nazaj, vidim v njih globok pomen.

Vidim, da se nam v življenju rado zalomi ravno tam, kjer drugi največ pričakujejo od nas. In potem se vsak po svoje trudi popraviti vtis.
Vidim, da tisto, kar se nam zdi, da je nekdo naredil narobe, lahko zanj pomeni dolgo željeno, težko odločitev, za katero je bilo potrebno veliko poguma.

Vmes vidim tudi prve gobe, a žal še nobenega pravega gobana :)

Pa naj se nekdo, ki ga imamo radi odloči, da gre čisto sam na pot okoli sveta, pusti šolo ali preneha trenirati dolgoletni šport. Ali smemo ravnati drugače, kot, da ga spoštujemo v njegovih odločitvah? Male ljudi pri malih, večje pri velikih.
Težka so pota...

Najboljše rešitve najdemo v naravi. Saj vem, da sem to povedala že velikokrat, ampak, pri meni deluje vedno znova.

Gozdne poti, sive ceste, delo in večna vprašanja, vse je prepleteno, skrito in zaščiteno pred nepovabljenimi gosti. Vsak mora pač sam olupiti svojo bodečo lupino.

Vsak mora sam videti kje je najmočnejši, najboljši. In če imaš srečo, te bližnji pri tem podprejo. Kljub temu, da bi sami ravnali drugače.

Svečnik ali svilničasti svišč

Vse fotografije, ki so podpisane, je poslikal naš Tamlajši. Če vidiš, se odločiš in imaš pri tem podporo, lahko s časom nastanejo kar dobri rezultati. Pa četudi bi ostali zate izbrali drugače.
Ta vikend bo sonce. Preživite ga čim lepše.
Lp,Keltika

Zelenjavna juha in Breskov narastek

Ko vprašate naše otroke kaj najraje jedo, so to slivovi cmoki, makaroni, rižote. Nihče ne omeni juhe. Ampak, če smo tri dni brez nje, že spomnijo, da bi jedli juho in jim je vseeno kaj ji sledi. Kremna, bolj ali manj gosta, čista, iz ene zelenjave ali vsevkupzmešana - samo, da je juha. In tudi sama sem velik ljubitelj juh.
Danes je prišla na vrsto juha iz mešane zelenjave in breskov narastek

Recept za  juho 
je sila preprost, včasih zelenjavo podušim na olivnem olju, včasih jo dam v vodo. Za takole juho se okus zelenjave precej bolj razvije, če jo podušim. Narezano zelenjavo dodajam po vrstnem redu od najbolj trde do najmehkejše. Česen je na koncu, pa tudi krompir, če ne želite, da se preveč razkuha, lahko dodate šele, ko juha vre.

• tokrat sem na olivnem olju dušila korenje, kolerabico, čebulo, listnati ohrovt, brokoli, cvetačo krompir, česen
• posebej sem skuhala na kose narezano bučko z olupki vred in jo zmiksala s paličnim mešalnikom
• ko je česen, kot zadnji med dušenjem, zadišal, sem zelenjavo zalila z zmiksano bučno gosto vodo
• proti koncu kuhanja od zelišč tokrat luštrek, peteršilj, lovor, listnata zelena in sol
• po uri in kakšno minuto čez, postane zadeva strašno okusna

Breskov narastek (brez glutena in mleka)
pa je današnja domislica. Ker sem včeraj skuhala preveč riža, ki ga nisem porabila in, ker je hladilnik poln breskev.

• 15 dag rjavega riža, kuhanega na vodi, sem zmešala s
• 6-timi olupljenimi, na krhlje narezanimi breskvami,
• stepla 2 rumenjaka in vanilin sladkor  ter
• sneg. Oboje rahlo vmešala med breskve in riž,
• dodala še cimet in kakšnih 8 dag sladkorja
• ter pekla 20 minut na 140°C, nato pa še kakšnih 15 minut na 180°C

Izpadlo je več kot odlično.
Pogrete hrane se običajno izogibam, tale, včerajšnji riž, pa v vsesplošni blaginji današnjih dni nekako ni sodil v kanto. Zagotovo ponovim kmalu, vsekakor z večjo količino :)

Lp,Keltika

Podkev

V prejšnji objavi sem slikala staro, staro podkev, ki visi pred našimi vrati. Danes so bili na obisku prijatelji. Tisti, ki si znajo vzeti čas.
In prijateljica mi je povedala, da imam podkev obrnjeno narobe. Da mora biti obrnjena na U, da se sreča zadrži pri nas in ne steče ven. Da pravijo, da mora biti tako.
No evo, urejeno. Zdaj bo šele fino :))

Nekaj sreče in vrečko za copatke  pa bomo jutri vzeli s seboj na čisto prvi šolski dan.

Za vse prvo in  ostalošolčke si želim, da bi z iskricami v očkah obuvali svoje šolske copatke in copate vse leto in naprej. Srečno :)

Lp, Keltika