Blokec

Mali blokec, velikosti 7"x 5" je rezultat moje najnovejše pridobitve :) Ne morem si pomagat, v vsaki torbi imam kakšen lušten blokec, malo za risbice najmlajše, kadar smo od doma in gre čas počasi, malo za službo, pa za ideje, ki se utrnejo, za čičke čačke nekje vmes...

Dolgo sem razmišljala, metala v šparovček,  kolebala med dvema in se odločila za Cincha, napravico za vezanje takšnih blokcev. Pregledala sem ogrooomno posnetkov na spletu, primerjave, ocene, forumske debate. Oba, tako Bind it all, kot Cinch, sta super, odločitev je zgolj instinktivna, k Cinchu me je bolj vleklo :))

Ta blokec je prvi izdelek z njim, tudi štampiljka je nova, karkoli naredi Sylvia Zet, mi je strašno všeč.

Sicer pa je na prvem mestu trenutno ustvarjanje zunaj, na njivah in okolici. K sreči nas obiskujejo šolarji, ki se res izkažejo, kot pridni in odgovorni. 

Otroci večinoma radi poprimejo za delo in so zelo ponosni, ko opravijo delo, ki ni lahko in zahteva tudi precej odgovornosti. Mahanje po zraku z motikami in tacanje po njivi, prerivanje in kreganje ostane drugje. Kadar otrokom zaupaš in jim dovoliš biti odgovoren, zasijejo v čisto novi luči :)

Ali ni z vsemi tako? Včasih tako na hitro potožimo, kakšni so ljudje, nikomur ne moreš zaupati, takoj te izkoristijo...

Ampak, če smo zelo iskreni in natančno pogledamo vse tiste drobne malenkosti, ki oddrvijo mimo nas, potem stvari vidimo drugače. Vidimo neznanca, ki za nami priteče, ko smo pozabili denarnico v trgovini, vidimo prijatelja, ki nam nesebično priskoči na pomoč kadar ga potrebujemo, neznane znane prijatelje, ki nas presenetijo z drobnimi pozornostmi, trgovca, ki nam staro stvar, ki smo jo polomili, zamenja za najnovejši model, kljub temu, da poveš, da ni več v garanciji in, da bi rad le kupil rezervni del...

Če smo iskreni, vidimo, da več zaupanja sicer res nosi večje tveganje, a tudi srečo, za katero bi sicer ostali prikrajšani.

Včasih nas res pošteno strese, ko se z vsem srcem poženemo v odnose in situacije.
Včasih je res tako, kot bi na začetku aprila z bosimi nogami zabredli v mrzel potok.

Ampak se splača zaupat, verjet in sprejemat. Življenje gre res gor in dol, ampak tisto vmes zna biti pa veliko lepše in mirnejše kadar si dovolimo verjeti v dobro :)

En lušten vikend želim.
Lp, Keltika

Hiška iz filca

Prejšnji izziv v Craftalnici, časopisni papir, ki mi je bil zelo blizu, je žal švignil mimo brez moje udeležbe, se pa z eno hitro objavo prijavljam na tokratnega s filcem.
Filc mi je izredno všeč, topel in mehak in krasen za oblikovanje. Ker so mi všeč tudi majhne pravljične hiške, ni nič čudnega, da te škratje hiške tako rada delam.

Da se je narava okrasila s pomladjo se vidi tudi na tej hiški :)
Pomladmo hiško prijavljam v CRAFT-alnico:  Izziv #157: Filc

Ko se z rokami dotaknem zemlje je topla in mehka.

In trava je tako lepo zeleno zelena.

Ko me po pošti razveseli še paket, ki ga nepričakovano pošlje blogerska prijateljica, pa itak vse postane še lepše. (hvala Hali :)
Že dolgo razmišljam o nakupu napravice za vezanje, bind it all ali cinch. Kaj uporabljate ve, moje tovarišice pri papirčkanju? Vsakega mnenja bom vesela.
Blokci in albumčki so mi namreč strašno všeč in jih vedno občudujem pri ostalih. Ko sva s Hali debatirali na to temo, me je naslednji dan osrečil paket z blokcema, ki sta čakala na okrasitev in takoj, ampak res takoj, sva z Najmlajšo naredili darilo za njeno prijateljico.
Najmlajša je prevzela moje papirčkaste pripomočke in zadnje čase jih uporablja večkrat kot jaz :)
Ta ljubka voščilnica je njeno delo.

Potem pa sva s skupnimi močmi okrasili še blokec.

Vikend je mimo, kot bi ga odpihnil, naj bo teden miren in prijazen.
Lp, Keltika

Čemaževi žepki, voščilnice

Letos se mi zdi, kot da pomlad zamuja. Pride kakšen dan, zadiši po njej za trenutek in že jo odnese veter in dež. Obstala sem nekje vmes, med papirnatimi robčki, kapljicami za ušesa, zamašenimi nosovi, nepripravljenimi njivami, šolsko snovjo za nazaj, iskanjem idej za kosila, gorami perila za zlikat, reševanjem mačjih zastrupitev...Na vrtu ni nobene zelenjeve več, raste pa tudi še nič. Rešuje me gozd in čemaž. Na stoen način.
Eno od kosil je vključevalo zelenjavno juho in čemaževe žepke.

Iz pirine moke naredimo rahlo testo za kruh (moka, sol. sladkor, olivno olje, kvas) Testa ni potrebno vzhajati, oblikujemo svaljek in režemo koščke, ki jih razvaljamo na tanko - v krogce, te nadevamo s čemaževim nadevom in stisnemo z vilicami. Pečemo na 190°C, 25 minut.
Za nadev nasekljamo šop čemaža in ga vmešamo v paradižnikovo omako (iz steklenice). Solimo. Ne sme biti tekoče, prevladovati mora čemaž. Siroljubci si v žepek in povrhu lahko dodajo najljubši sir.

Žepki so preprosta, poceni in okusna rešitev kosila.

Takšne rešitve so mi všeč. Ne zahtevajo preveč časa, rezultat pa je super.
Ko malce analiziram pretekle dni, vidim, kako vse gladko steče, kadar je prisotna ideja in kako se vsa energija kopiči v lepljivo gmoto brezvoljnosti, kadar ideje ni.

Ideja, zamisel. Za mi sel. Sel za  - mi, za nas. Sel. Ki prinaša ZA.

Že res, da brez volje ni nič, ampak mene najbolj poruši, kadar nimam zamisli. Takrat obstanem v nekem vmesnem prostoru, ničesar ni, kar bi mi dalo krila in sprostilo energijo, ki me vse bolj lepi v mirovanje.
In edino, kar zares deluje kot akumulator, je narava. Gozd, travnik, preproste cvetlice...

Vse najlepše na dosegu roke.
Samo ven je treba stopiti.
Pa pridejo ideje, zamisli in volja :)

Zgornja voščilnica je delo in zamisel Najmlajše. Za babi. Narisano in pobarvano z akvarelnimi barvicami.
Ta z boxerjem pa je moja. Želja naročnice je bila - moški, 70 let, rad ima svojega psička boxerja.

Motiv sem natisnila in pobarvala, balončke poštempljala s Tininimi popisanimi baloni iz kompleta Nestrašnih pošasti in malce zložila papirčke.
Sončen vikend želim :)
Lp, Keltika