Objem močeradkov

Prav lepo pozdravljeni, kdor še zaide v ta košček misli, ki ostajajo tu, kot pač ostanejo misli nekje v vetru :)
Življenje ni hitrejše, čas nima manj časa, samo vrstni red, odločitev je druga.
Ko nam je ta mali zakon jasen, smo precej manj znervirani.
Ni res, da nimam časa,
vsako obdobje mojega življenja ima drugačen vrstni red stvari, ki me zaposlujejo in razveseljujejo.
Resnično v stiski si šele takrat, ko ne zmoreš in ne upaš, potegniti črte pod nekaj, kar te duši in zamenjati vrstnega reda.

Pošiljam vam objem. Čisto svež, današnjega jutra. Ko smo že en poln dan v jeseni :)

Objem močeradkov

In pesem, meni tako ljubega Srečka Kosovela.

Močeradek, močeradek
kakor da vesla, postopa
po jesenski beli cesti.
Kam se skril boš,
drobni bratec,
kadar pride
mraz in zima?
Pojdeš med rjave liste,
pojdeš v hladno posteljo?

Močeradek gre čez cesto,
kaj mu mar je to vprašanje.
Sonce sije v skrita očka,
proga zlata čez hrbet.


Srečno
Lp, Keltika

Čemažev namaz

Moj najljubši namaz. Dober je na domačem kruhu, na testeninah, z rižem ali na solatnih listih, zvit v okusno presno rolico.

Pri nabiranju čemaža sem strašno previdna. Odtrgam vsak list posebej, vedno s pecljem in, ko jih doma dobro operem, vsak list posebej še enkrat pregleda kontrola, U. in Tamlajši. Če ga nabirata maladva, pa sva konrola U.in jaz. Nikoli nisi dovolj previden pri rastlinah.

Rada imam ta kotiček, kjer nabiramo čemaž.
Potok, velike zelene skale in vonj gozda.

Niti priprava namaza ni težavna.

Recept za štiri majhne kozarčke zahteva:

* 1kg čemaževih listov, ki jih zmeljem v multipraktiku
* 200g zmletih lešnikov
* pol litra hladno stisnjenega olivnega olja
* 3 zvrhane žličke drobno mlete sečoveljske soli

Sestavine dobro premešam, naložim v kozarčke in povrhu polijem še malo olivnega olja.

Namaz shranjujem v tadrugem hladilniku, saj se bojim, da bi se sicer pokvaril. Po nasvetih naj bi več soli prineslo manj možnosti, da se pokvari, a zaenkrat mi hladilnik in manj soli ustreza.

Pa še čisto pri roki ga imam, božanski shranek pomladi 😊.
Srečno, Keltika

Kalužnica

Na hitro ena pomladna objava. Toplo pomladno sonce je številne zvabilo v gozd, rastline s svojimi lepimi barvami vabijo, da jih naberemo za šopek.
In marsikdaj sploh ne vemo, kaj nabiramo.

Kalužnica je ena od čudovitih rastlin, ki nas ob potokih in v vlažnih kotičkih gozdov zlato rumeno pozdravljajo. Spada v družino zlatičevk, kar pomeni, da je strupena, prav tako, kot njene  sestrice zlatice.

Vsebuje strup protoanemonin, ki povzroča vnetje prebavil, bruhanje, poškodbo ledvic, epileptične napade...Ob stiku s pa lahko kožo povzroča vnetje na koži, mehurje.

Ni nujno, da bo karkoli narobe, če naberete kalužnico,
ampak
zakaj jo nabirati, če nas že od daleč opozarja s svojo barvo, da je nevarna
in, da naj jo pustimo pri miru.

Vedno znova me preseneča, kako pisana je narava in nič kaj posebej prijazna ali neprijazna ni. Presneto dobro jo moraš poznati, pa še te lahko 'frata', so včasih rekli.
Doma imam dve debeli knjigi o strupenih rastlinah, ki rastejo na naših tleh. Dve debeli knjigi!
Nekaj od teh rastlin si lahko v živo ogledate v botaničnem vrtu TAL, ki ima krasno zbirko strupenih rastlin.
Kakšno pa bom takole, spotoma objavila tudi jaz, da se spomim na njih, da osvežim svoje znanje in podelim z vami.
Srečno, Keltika

Kvašeni čokoladni pirhi v reciklirani košarici

Letos prvič nismo barvali pirhov. Masovno barvanje jajc, ki že dolgo ni več tisto, kar je bilo, mi ni več všeč. Slike stisnjenih oguljenih kokoši, ki nikdar niso in ne bodo stopile na travnik in videle sonca, so v prevelikem nasprotju s polnimi košarami pisanih pirhov, ki naj bi oznanjali blagost za vse. Poleg tega, da ima simbol jajca globok pomen, so bila kokošja jaca ne tako dolgo nazaj bogatstvo in dobrina, ki si jih ni mogel privoščiti vsak in vsekakor ne v taki obilici. Moja mami še dobro pomni čase, ko so šli na tržnico po nekaj jajčk, včasih pet, za vsakega eno, včasih pa tudi manj.
Pri naši hiši smo jajca že precej nazaj črtali s seznama rednih gostov v hladilniku. Pri kuhanju in peki jih večinoma ne uporabljam, za otroške želje pa imamo, k sreči, jajca poznanih kokošk, ki veselo tekajo naokrog po travniku.

Da se tudi tako. Si ne bi mislili, koliko peciva sem že spekla in palačink naredila brez jajc, ne da bi sploh kdo od jedcev, ki niso iz naše hiše, opazil razliko 😊

Poleg tega so pirhi na koncu vedno ostali.

Ker pa je druženje in ustvarjanje ob tem prazniku eden bistvenih elementov vsega skupaj, je bilo treba pogruntati nekaj drugega.
In smo pirhe kar spekli.

Najprej sva z Najmlajšo naredili košarico iz kartonske embalaže, v kateri v Hoferju prodajajo bio papriko.

Najmlajša je škatlico najprej prebarvala z gessom, nato s kredno barvo. Šablona Tinine travice, ki me je zadnje čase začarala in jo uporabljam povsod, je dodala čudovito globino, naštancane in malce oblikovane rožice pa pomladni pridih. Nezahtevno delo, obilo veselja za mami in za dekliča ter lušten izdelek :)

Potem sva spekli 'pirhe'.

Recept:
0,5 kg bele pirine moke
2 žlici sladkorja
1 poravnana mala žlička soli
2 dag kvasa
3 dcl kokosovega mleka
1 dcl olja
Zgnetemo v voljno testo, nič ne vzhajamo, vanj takoj zavijemo malce večja čokoladna jajčka. pečemo na 180°C, pol ure.

Igrali sva se z oblikovanjem  in na koncu je izpadlo svetovno. Mehko testo namesto beljaka in sladek čokoladni rumenjak. Najboljši so tile pirhi, ko so še topli 💙.

Bodite pomladno toplo :)
Srečno, Keltika

Med najboljšimi prehrambenimi blogi v Sloveniji

Dragi moji bralci, en srčni hvala  - vsem, ki ste me s svojimi glasovi postavili ob bok kuharjem blogerjem, ki se s kuharsko umetnostjo ukvarjajo 'na polno'. Izdajajo knjige, snemajo tv oddaje, organizirajo delavnice..kuhanju posvečajo bistven del življenja. Z mojo simpl kuhinjo preprosto živi moja družina, kuham rada, ni pa to dejavnost, ki bi ji posvečala vso energijo 😊. Rada kreiram nove recepte iz preprostih sestavin, rada jih delim in vesela sem, kadar mi poveste, da kuhate po njih in, da so dobri. A Čarovnije z male kmetije še zdaleč niso kuharski blog, ta prostorček v spletu je le preprosta ogrlica, nanizana iz malih trenutkov.

Priznam, da sem bila januarja, ko so me iz projekta Skupaj za zdravje človeka in narave, kontaktirali in obvestili, da je moj mali blogec nominiran med 12 najboljših prehranskih blogov v Sloveniji, zeloooo presenečena. Potrebovala sem nekaj dni, da sem sprejela odločitev za sodelovanje v tej lepi akciji. Doslej sem blog pisala anonimno, javna priznanja, tekmovanja, reklamiranaja in podobno mi niso bila potrebna ne za preživetje, ne za krepitev samozavesti. Želela sem deliti, bila sem iskrena in dolgo je mojim bralcem to zadoščalo, meni pa je vsak vaš komentar, vsaka pošta, vsak zabeležen obisk, dajal občutek, da delam dobro, prav in, da nisem sama v svojih razmišljanjih.

Ampak, ker ste me bralci poslali med nominirance, se mi je zdelo prav in pošteno, da izziv s hvaležnostjo sprejmem.

Danes mi resnično ni žal. Spoznala sem nekaj prijetnih ljudi, ponovno doživela, kako dobro zna moja družina stopiti skupaj in izpeljati projekt tako, da je v veselje in potrditev vsakemu izmed nas, začutila sem pozitivno energijo mojih bralcev, ki me je ponesla vse do peterice naboljših kuharskih blogov v Sloveniji in ne nazadnje, spoznanje, da je moje veselje do pisanja in deljenje drobnih ustvarjalnih trenutkov, navdihnilo marsikoga med vami me je nepopisno osrečilo in napolnilo s hvaležnostjo.

  
Včeraj je bila na sejmu Altermed razglasitev najboljših, med samimi skoraj profi kuharji, sem zasedla 5. mesto, kar mi je v veliko čast in spodbudo za naprej. Dekleta iz projekta Skupaj za zdravje človeka in narave so izpeljale res krasno akcijo, povezale številne aktereje in naredile krasen dogodek. (čeprav, verjemite, ni bilo lahko pripravljati jedi in poleg tega še kaj kolikor toliko smiselnega povedati pred publiko, fotoaparati in kamerami 😊)

Predstavitve vseh petih najboljših blogov, vključno z mojim, ste lahko brali v Zarji, ta teden pa bo objavljena tudi reportažica z včerajšnjega sejma.

Sladica, ki sem jo pripravljala na sejmu, moje POLENTINCE so nekaj resnično posebnega, čisto naš familjarni recept, lahko mi verjamete, da so božanske, recept pa zapišem jutri na facebook, na blog pa morda kakšen dan kasneje.

Kolikokrat sem zapisala, upajte si, stopajte po svoji poti, bodite pogumni.

Kolikokrat sem dejala, da verjamem, da vse kar daješ dobiš nazaj. Morda ne danes, morda ne jutri, morda ne tako in ne od tistega, ki pričakuješ. A če imaš srce odprto, lahko čutiš drobne sreče, ki se kotalijo s teboj :)

Sama jih pogosto začutim, v tem projektu pa se jim ni bilo mogoče izogniti, drobnim srečam, ki so se kotalile z menoj :)
 
Hvala vsem, ki berete, vsem, ki ustvarjate ta svet prijazen in svetel 💗.
Srečno, Keltika

Kokosovi rogljički brez glutena

Tile odlični rogljički so brez glutena, veganski in pravzaprav reciklirani :D Kadar se lotim izdelave kokosovega mleka mi vedno ostane kaša, ki jo običajno porabim v sladicah.

Tokrat sem kokosovo kašo reciklirala v te njami njami, zdrave rogljičke, brez alergenov - jajc, mleka, glutena.

Recept:
- 200g kokosove kaše
- 100g riževe moke
- 100g Farina večnamenske BG moje
- 1/2 žličke sode
- 180g sladkorja
- 1 vanilin
- 1/2 pecilnega iz vinskega kamna
- 190g bio Alsan margarine

Z mešalnikom zgnetemo sestavine v mehko maso iz katere s pomočjo BG moke oblikujemo rogljičke in jih polagamo na pekač, prekrit s peki papirjem. Pečemo v ogreti pečici, na 180°C, 25 minut.

 
In, ko tako sladko diši iz pečice, sem vesela, da je zunaj sneg.
Da je narava mehko položila svojo dlan na Zemljo.
Na odprte njive, kot na rane,
na sledove žalostnih noči, ki so nam vzele Pepija in Zalo

 
na umazana tla in gola drevesa,
ki jih je skrila pred mrazom in  trdimi stopinjami.

Da se zaduši v snegu tako jok, kot smeh,
da so glasovi tišji in skrivnostni
in  vztrajno šepetajo skozi majhne trenutke...

Zdaj smo tu, sladko dišijo kokosovi rogljički, mehke šapice drsijo okrog nas,
Smeh je dragoceno darilo, ki ožarja daleč naokrog,
In življenje ni nepošteno ali pošteno,
življenje samo JE,
dano zato, da ga užijemo, da darujemo, varujemo in spoštujemo.
Da imamo radi točno v tem trenutku,

Turna smuka, namesto dragih smučišč

v tem prostoru,

Po okoliških hribih in gozdovih

to, kar imamo.

Nobene gužve, mir

Da izjočemo, kar mora ven
in pomahamo temu, kar prihaja :)

Vse, razen hribčka je Najlepi par :)

Bodite najlepše :)

 Srečno, Keltika

Doma narejene 'sanke'

Sneg, ki je zapadel v teh dneh je lepo pobelil naš gruntek in naša proga za smučanje in bobanje je v polnem teku. V soboto pa so nas zopet obiskali mali gostje, pripravili smo jim snežno iskanje zaklada in težavne naloge, ki so jih morali opraviti, so bile seveda predvsem v povezavi s snegom :)

Risali smo po snegu, delali snežne potičke,

naredili cel hrib angelčkov,

se kepali in sankali :) Lopatk in bobov nam ne manjka, ampak naša najnovejša pridobitev je stokrat boljša od vsega! Že nekoč smo se otroci spuščali po vrečah, ko pa vreče napolniš s slamo je pa dričanje po snegu še večje veselje.

Ko se enkrat spustiš po hribu s tem vozilom, se na bob, sanke ali lopatko ne usedeš več. Lopatke so nasploh precej nevarne, proga za njih mora biti gladka in sneg mora biti mehak, sicer je hrbtenica zelo na udaru. Sani so za majhne otroke prav tako nevarne, ker jih težko vodijo pri večji hitrosti. Tele vreče pa so mehke in pri primernem izteku proge dovolj varne. Grejo pa kot raketa, to je treba vedeti in dobro je imeti spodaj dovolj prostora za ustavljanje.

V najbližji kmetijski zadrugi smo kupili nekaj vreč za zelje, jih napolnili s pirino slamo in zavezali z vezicami. Pa je spet žuborelo od otroškega smeha po našem gruntku :)

Bodite toplo :)
Srečno, Keltika

Zapečena polenta s fižolom

Tole preprosto kosilce, nasitno in bogato z beljakovinami nas razveseli tudi z okusom. Mi smo ljubitelji polente in fižola, Najmlajši, ki ji ta kombinacija ne ustreza, pa dam posebej polento z malo skute in kisle smetane, ter zapečem v pečici.

Za taprave fižolarje pa je tole odlično kosilo ob katerem postrežem veliko skledo motovilca :)

ZAPEČENA POLENTA S FIŽOLOM

je skuhana iz ekološke polente in domačega fižola. Skuhala sem polento in fižol, nato pa fižol vmešala v sočno omako iz:
- 4 velikih čebul dušenih na kokosovi maščobi
- 2 rdečih eko paprik iz Hoferja
- velike glave nasekljanega česna
- steklenice bio pasiranega paradižnika iz steklenice
Nadevala nekako kot strešnike v pekač in malo popekla v pečici. Vegansko in brez glutena.
Količine prilagodite sebi, pazite, da je dovolj sočno in dovolj bogato s fižolom.

Srečno, Keltika

Popsi brez glutena

NJOMSIPOPSI, sem jih poimenovala, so mi pa kooončno uspeli taki, da so dobri, veganski, brez glutena, držijo skupaj in obstanejo na palčki :)

Zgodba s temi popsi se je začela, ko je Najmlajša listala po katalogu ene od trgovin z igračkami in si strašansko želela take plastične tovarnice za izdelavo popsev. Ogledovala si je bloge, še posebej Prav posebno mamo, pa posnetke na you tubu, slike, pripomočke...
Ko je dobila svoje prve prave pripomočke se je pa peklo, packalo in uživalo :) Ob njej sem se učila in veselje dobila še jaz.

In ker je ob vseh luštnih popsih kar žalostno, če ne smeš glutena, je končno prišel tudi trenutek zame. Uspelo mi je speči in oblikovati popse brez glutenske moke :)

Recept:
- 150g riževe moke
- 35g tef moke
- 25g rožičeve moke
- 40g koruzne moke
- 150g sladkorja
- 50g grenkega kakava v prahu
- 1 vanilin sladkor
- 1 pecilni iz vinskega kamna
- 1 dcl olja
- 2 dcl rastlinskega mleka (riževo ali kokosovo)
zmešamo najprej suhe, dodamo mokre sestavine, pečemo v ogreti pečici na 180°C, 35, 40 minut. Ohladimo, zdrobimo, dodamo 1 dcl borovničevega kompota - 1 dcl borovnic in vodo, žičko sladkorja, malo pokuham, zmiksam, nato dodam še dve veliki žlici trde kokosove smetane (iz hladilnika). Zmešam v voljno, plastelinasto maso. Če vam je presuho in gre narazen, dodajte še malo kompota.

Naprej gre po ustaljenem postopku za popse, veliko časa, veselja in packanja.

In ker je zunaj čisto pomladno
in je prav poseben dan 
in se sonce smeji vsem enako,

ker zvončki prinašajo upanje,
raziskovanje stranskih poti in pobočij ob Savi
si vzamem čas za
nekaj objemov in poljubčkov

in zagrizem v sladko upanje.

Bodite sončkasto :)
Srečno, Keltika

Praznovanja otroških rojstnih dni

Vse skupaj se je začelo z našimi otroci. Najprej so bila praznovanja rojstnih dni, kjer je bilo vedno noro fajn in so vsi pohvalili, kako je pri nas luštno. Potem so prihajali s svojimi skupinami iz vrtca, pa z razredom, potem so še sosednje skupine vprašale, če lahko pridejo, pa še ostali razredi...

Najprej vrtci, pa šole, potem so otroci spraševali, če lahko pridejo še kaj k nam...

In smo praznovali rojstni dan....pa še enega, pa spet....

veliki in majhni, punce in fantje,

nikoli nam ni dolgčas, nikoli ni isto, vedno so vsi zmagovalci :)

Gozd in potok sta neusahljiv vir idej in zabavnega početja.

Si lahko predstavljate, da brodimo po potočku ob vsakem letnem času? Poleti bosi, v hladnih mesecih pa obuti. Žuborenju vode in zlaganju kamenčkov se je nemogoče upreti.

Ustvarjalnih idej nam itak nikoli ne zmanjka, otroci pa v tem vedno nadvse uživajo.

Včasih si spečemo najboljše čokokruhke,

vedno pa imamo taborni ogenj. Vse pogostejši so tudi mali žurerji, ki imajo radi pravljičnost lučk in skrivnost praznovanja v temi :)

Tisto najlepše in najmehkejše, kar imamo vsi najraje, pa so naše živalce :)

Koliko nežnih trenutkov nam podarijo!

Hvaležni naravi za vse,... zrak, ki ga dihamo in zemljo, ki nas hrani, skušamo deliti veselje z otroki.
Ljubezen je prerasla v pravo dejavnost. Vsi se učimo, drug od drugega, od narave in živali.... in tako čisto čisto naskrivaj, med igro in smehom, obujamo iskrice spoznanja, da smo vsi skupaj otroci Zemlje.
Srečno, Keltika