Kvašeni čokoladni pirhi v reciklirani košarici

Letos prvič nismo barvali pirhov. Masovno barvanje jajc, ki že dolgo ni več tisto, kar je bilo, mi ni več všeč. Slike stisnjenih oguljenih kokoši, ki nikdar niso in ne bodo stopile na travnik in videle sonca, so v prevelikem nasprotju s polnimi košarami pisanih pirhov, ki naj bi oznanjali blagost za vse. Poleg tega, da ima simbol jajca globok pomen, so bila kokošja jaca ne tako dolgo nazaj bogatstvo in dobrina, ki si jih ni mogel privoščiti vsak in vsekakor ne v taki obilici. Moja mami še dobro pomni čase, ko so šli na tržnico po nekaj jajčk, včasih pet, za vsakega eno, včasih pa tudi manj.
Pri naši hiši smo jajca že precej nazaj črtali s seznama rednih gostov v hladilniku. Pri kuhanju in peki jih večinoma ne uporabljam, za otroške želje pa imamo, k sreči, jajca poznanih kokošk, ki veselo tekajo naokrog po travniku.

Da se tudi tako. Si ne bi mislili, koliko peciva sem že spekla in palačink naredila brez jajc, ne da bi sploh kdo od jedcev, ki niso iz naše hiše, opazil razliko 😊

Poleg tega so pirhi na koncu vedno ostali.

Ker pa je druženje in ustvarjanje ob tem prazniku eden bistvenih elementov vsega skupaj, je bilo treba pogruntati nekaj drugega.
In smo pirhe kar spekli.

Najprej sva z Najmlajšo naredili košarico iz kartonske embalaže, v kateri v Hoferju prodajajo bio papriko.

Najmlajša je škatlico najprej prebarvala z gessom, nato s kredno barvo. Šablona Tinine travice, ki me je zadnje čase začarala in jo uporabljam povsod, je dodala čudovito globino, naštancane in malce oblikovane rožice pa pomladni pridih. Nezahtevno delo, obilo veselja za mami in za dekliča ter lušten izdelek :)

Potem sva spekli 'pirhe'.

Recept:
0,5 kg bele pirine moke
2 žlici sladkorja
1 poravnana mala žlička soli
2 dag kvasa
3 dcl kokosovega mleka
1 dcl olja
Zgnetemo v voljno testo, nič ne vzhajamo, vanj takoj zavijemo malce večja čokoladna jajčka. pečemo na 180°C, pol ure.

Igrali sva se z oblikovanjem  in na koncu je izpadlo svetovno. Mehko testo namesto beljaka in sladek čokoladni rumenjak. Najboljši so tile pirhi, ko so še topli 💙.

Bodite pomladno toplo :)
Srečno, Keltika

Iz prta - torba in nova zgodba

Te dni brskam po spominih. Misli so še preveč živahne, da bi jih lahko ujela in postavila na 'papir'.  Življenje gre naprej, pušča nam spomine na nasmeh, pogovor, drobne pozornosti in skupne trenutke. Odhajanja so boleča in nikoli čisto zares ne odidejo.

In iz vsakega slovesa se rodi nov začetek.
Včasih kar tako, sam od sebe, včasih ga ustvarimo z voljo in potrpljenjem.

Te dni se dogaja toliko žalosti in toliko lepih trenutkov.
Zanimive zgodbe, ki imajo sporočila veselja, dišeč čaj po pošti, nepričakovana radodarnost...

Ne dolgo nazaj sem dobila elektronsko pošto. Od nepoznane bralke mojega bloga. Ponudila mi je kup blaga, sukancev, šivank...in še mnogo stvari, ki so jih nekoč skrbno urejali njeni starši.

Z radovednostjo smo se napokali v avto in se odpeljali v neznano, ko pa smo se od prijaznih gostiteljev poslovili, je bilo, kot, da se poznamo že dolga leta :)

In zdaj spet veselo recikliram.
Najbolj so mi všeč prti.
Iz enega je nastala vesela in močna torba na mošnjiček.

Tile prti so nadvse uporabna zadeva, lepi, pisani in zelo močni.

V tole boršiko sem spravila kar precej stvari in to ne prav lahkih.

Res je, odhajanja so boleča, vendar so lahko lepa in plemenita. Lahko nas združijo in povežejo, naredijo močnejše in notranje bogatejše.
In te dni, ko je okrog mene toliko odhajanj, spet vidim, kako malomalo je treba, da v nekom prižgemo iskrico veselja.
In mi je jasno, bolj kot kdajkoli, dokler gori vsaj iskrica veselja, ima vsaka stvar smisel.
Lp, Keltika

Reciklirana torba, voščilnice...

V tem čarobnem miru, tej majhni oazi zelenja, lahko čisto tiho sedem

in se zahvaljujem.

Za ustvarjalnost, ki dela svet lepši,

za mirna tla in vsakdanje zvoke. Za možnost imeti razmetano mizo, s štirideset let starim prtičkom, ki ga je Najmlajša zaplenila babici in ji je tako zelo všeč,

za prijazne roke, ki mi prinesejo stare kavbojke, da jih recikliram v torbe,

za veselje, ki ga otroci najdejo v ustvarjanju,

in za domišljijo, ki iz običajnega naredi pravljico.

Bodite v miru,
Lp, Keltika

Netopirčki in pajkci - ustvarjamo z otroki

Noč čarovnic se bliža. O tem starem prazniku sem že pisala. Ni nov, ni ameriški, je pa izgubil vsebino, ki jo je imel nekoč. Ampak prazniki se prilagajajo ljudem. In, ker veliko ljudi danes svoj notranji mir išče na policah trgovin, so se prazniki prestavili tja. Lahko si kupimo kostume, okraske, čarovnice in si prinesemo praznik domov. Tega in vse ostale, ki prihajajo.

In se mi zdi brezveze, obsojati trgovce in razglabljati, kako je vse skomercializirano. To je, kot bi obsojali sebe.

Smo pač različni in poti do sebe so zamotane.
Nekdo si vzame čas za to, nekdo za ono.

Mi smo letos reciklirali  rolice toaletnega papirja in črvive kostanjčke.

V izdelavi preprostih netopirjev iz rolic smo vsi uživali, ker izpadejo res luštno.

In ker je tako fajn packati skupaj.

Da netopitjem ne bo dolgčas smo vzeli nekaj kostanjev, ki so jih napadli črvički, jih pobarvali na črno, prilepili nogice in oči in jih tako spremenili v pajke tarantele. Stračatele, je rekla Najmlajša, ko je bila še malo manjša :))

Ko takole visijo z grma pred hišo, so videti ravno prav pravi.

Ravno toliko strašni, da so še luštni.

In skupaj z netopirji varujejo dom

pred neprijaznimi energijami.

Sicer pa se v teh dneh napoveduje toliko prijetnih druženj, da bomo odgnali z lahkoto odgnali slabe misli. To sem namreč že zdavnaj ugotovila, več nas je, bolj smo nasmejani, lažje nam gre :)
Lp,Keltika

Kvačkan cekarček - reciklaža

Je Vesna pofirbcala, kaj je nastalo s kvačko na morju :)
Tole.

Z U.jem sva neko deževno popoldne, pred odhodom na morje, iz starih, razvlečenih majic, naredila lušten kupček barvitih bombažnih klopk, takoimenovanih špagetov.
Na morju sem nakvačkala glavnino, finiširala pa doma.

Te torbe iz bombažnih majic so neverjetno trpežne in vanje lahko stlačiš res vsega polno. Lepo se raztegnejo, potem, pa ko jih sprazniš, kar zlezejo nazaj v svojo prvotno velikost :)

Fotografirala na našem stojalcu za rože, na novo okrašenem s servetnimi metuljčki.

Servetkanje je bila ena od počitniških aktivnosti za maladva. Pobarvana stara miza in stojalo za rože, nekaj servetov, vodni lak za les in kakšno uro zabave.

So pa ta čas, ko smo bili na morju, gosenice napadle moj pušpan, ki je rasel leta in leta...Pušpanova vešča, ki je v Evropo prišla šele leta 2007 in v Slovenijo s sadikami iz tujih vrtnarij leta 2010 ali 2011, je našla pot do nas.

gosenica pušpanove vešče

Z malih grmičkov smo jih pobirali, nekaj mi, nekaj siničke. Največjega pa so spremenile v puščavo :(

Nič, tako je. Dobro preglejte svoj pušpan, če se vam zdi, da se suši, gosenice so neverjetno hitre in grm izgine s svetlobno hitrostjo.

 Iz tujine pač ne pridejo samo ustvarjalne ideje in znanja :( 

Vse lepo :)
Lp, Keltika

Reciklaža - premajhna oblačilca

Občasno je treba nabavit kaj za obleči :) Sploh za princeske. Ampak, izbira je dokaj slaba, vse kar nam je všeč je premajhno ali pa čisto predrago. Sploh oblekice. Letos že od zgodnje pomladi, ob vsakem obisku trgovin, iščemo oblekice, pa jih ni.

Pa sva z Najmlajšo sestavili kombinacijo iz premajhnih oblačil. Takšna reciklaža je zelo preprosta, otroci so običajno veseli, če njihove priljubljene obleke ne gredo stran, pa še povsem unikaten izdelek dobimo.

Odrežemo rokave, poglobimo vratni izrez, če je potrebno, zarobimo, prišijemo spodnji del in oblekica za poletne potepe je končana.

Včasih je pač treba, sestopit iz antipotrošniškega vlaka. Tako, kolikor se da na hitro. Pa vedno srečamo kaj zanimivega. Kot tega scrkljanega kakaduja, ki hrepeni po toplini in svobodi.

Kako se je dobro, vrniti v naše zelenje.

Lp, Keltika

Vesele flaške - recikliramo z otroki

Počitnice, še en deževen dan je za nami. Ena od pogruntavščin takega deževnega dne, ki je otrokom zelo všeč, ker ni preveč zahtevna, nastanejo pa prav luštne stvari, je oblačenje plastičnih, pa tudi steklenih 'flašk'.

Plastenke od kefirja, jogurta, ali steklenice, ki so ostale prazne po uporabi pasiranega paradižnika. Mimogrede, pelati v konzervah so za naše zdravje slaba naložba, zaradi kovin in plastične mase s katero je prevlečena notranjost, kar paradižnikova kislina počasi topi in vse skupaj pojemo z omako. Steklenice so dosti boljša izbira, če smo že primorani omako kupiti v trgovini.

Reciklirali smo plastenke in premajhne dokolenke ter 'legice', ki so jih otroci odrezali nad peto. Malce vročega lepila, ali dobrega tekočega, ker mekol zelo slabo prime, gumbki, bleščice, trakci in uro in pol vesele zaposlitve :))

 Nastale so vesele 'flaške',

 
ki jih z nekaj cvetlicami lahko otroci podarijo ob dnevu žena.

Narava se prebuja in cveti. Danes bo sonček. Pred menoj pa je eno žalostno, težko slovo.

Moje voščilnice so vse bolj pomladne. Te prikupne zajčke sem dobila od Andreje. Tako so veseli, tako polni energije...
Pomlad je pred nami, tukaj smo. Vse kar nam je dano, je vredno prenesti, kar smo tu zato, da širimo dobre misli naprej.

Voščilnico prijavljam na izziv:
Crafting From The Heart; Challenge 48 - Anything goes

Pazite nase ;)
Lp, Keltika

Novo

pri nas marsikaj :)

Najraje imam stare stvari, ki jih na novo uporabim, stara znanja, ki jih prenesem v sedanjost, stare izkušnje, ki mi pridejo prav v novih situacijah, stare modrosti in nove ideje, nove, male ljudi :))...

In nove torbice, itak :))
Poskus prve polstene torbice. Bolj na hitro.

Narejena na tečaju, dokončana doma.

Ni kaj posebnega, je pa prižgala iskrice novih zamisli :)

In novi mali muc.

Ki potrebuje, dobiva in daje toliko topline.

Pa novi mali kuža.

Ej, kako je te dni pestro :)

Po skoraj desetih letih je razpadel moj mobitel in komaj sem našla takšnega, ki še dela na tipke. Staromoden, ampak povsem zadošča. In seveda sem ga na novo oblekla.

In stojalo za rože. Tudi na novo oblečeno.
 

Reciklirano. Takšno, ki ima že dolgo zgodovino.  Kakor tudi cvetlični lončki -  reciklirana kilska skutina embalaža :)

U, pa končno dozorevajo nove in nove cvetače. Pa tudi nove sadike cvetač smo danes posadili v rastlinjak. Če bo toplo, bodo že pozimi, sicer pa malce zaspijo in zgodaj spomladi naredijo svoje rože.

No,  največje presenečenje leta pa so novi in novi paradižniki, ki veselo zorijo v oktober. Edini preživeli paradižnik se je čisto sam zasejal, ni bil popolnoma nič vzdrževan in nikoli zalit. Vodo je našel sam, kar letos ni bilo težko, saj so ostali, negovani, posajeni paradižniki, dobesedno zgnili, nedaleč proč od njega.

Kako malo pravzaprav potrebuje življenje.

Da naredi veliko veselja .

Lp,Keltika