Kostanj tako in drugače

Kostanj, čarovno drevo, ki daje ljubezen, moč in samozavest. Plodovi, bogati s fosforjem in kalijem, vitamini B skupine, kuhani in pečeni, posušeni in zmleti v moko,  spremenjeni v sladice... nas osrečujejo z okusom in spominjajo na nekaj, kar je že davno minilo.

Tudi zaradi kostanja imam tako rada jesen. Sprehode in šumeče listje.

In zato grem tako rada do častitljivega prastarega kostanja. Ker je tam čutiti preteklost in moč življenskega kroga.

Ker se toliko vsega dogaja v teh dneh.
Jaz pa v srcu čutim ljubezen, čutim željo po tem, da bi bil smeh in veselje in skupna rast. Skozi vse. Moje srce ni mrzlo in trdo in zaprto. Bije in ljubi. In se ne dam. Ne dam te topline in tega veselja. Ne dam tem mrzlim silam zmagati nad njim. Ne dam jezi in zameram, da ukradejo iskrice in ustvarjalnost. Ne dam težkim besedam in trdim glasovom, da zlomijo mehki zven odpuščanja. Ne dam se. Pa naj bo hlad povsod okrog mene, naj se splazi čisto blizu. Naj me ovija in stiska. Ne dam.

Ker čutim dlje, kot sežejo roke in vidim globlje, kot prodrejo oči.

Ker zadaj je ljubezen. Ker jo ohranjaš in prebujaš samo s toploto. Pa naj si najde mrzel svet svoje poti tam, kjer najbolj boli. Naj si ukrade najbližja srca. Mojega ne dam.

Ker smo narejeni tako, da pozabimo slabo in si zapomnimo dobro. Naj ostane tako.
Naj okus po jeseni in domu zadiši iz kuhinje.

In če ga pričarajo otroci je še slajši.
Tamlajši je naredil Kostanjeve kroglice. Zame.

Z očijevo pomočjo sta

• skuhala in olupila 500g kostanja.
• nato ga je pretlačil
• dodal 2 žlici limoninega soka
• in 120 g mletega sladkorja

Iz mase je oblikoval kroglice in jih povaljal v naribani čokoladi. Prva beseda vsakega, ki je poskusil kroglice je bila - zanimivo. Okus je nov, nenavaden, ampak zelo dober. Čez kakšen dan ali dva, ko se malce osušijo in ohladijo, so pa sploh neverjetno dobre.

Zato je kostanj čaroben. Ker nas zvabi ven. Ker zbližuje, ker nas naredi ustvarjalne, močne, tople.
Ker od kostanjevih dreves seva čista poezija gozda. Ki nam pomaga, da čutimo dlje, kot sežejo roke in vidimo globlje, kot prodrejo oči.
Čim lepše praznike želim :)
Lp,Keltika

Ajdovi kroketi

...s kolerabičinimi listi

Na vrtu je precej zelenih listov, katere je resnično škoda zavreči, saj so nemalokrat  bolj okusni, kot ostali del, ki ga običajno pojemo. Prav to velja za zeleno kolerabico. Njeni listi so bogatejši, kot sama kolerabica, vsebujejo več klorofila, vitaminov, rudnin. Vse našteto velja tudi za cvetačo, brokoli, brstični ohrovt...Če imate možnost zelenjavo pridelati sami, boste tako iz odtrgane zelenjave lahko skuhali dve kosili. Naravi prijazno, raznoliko in varčno.

O tem, kako zdrava je ajda sem že pisala, iz nje se da narediti čisto vse, užitna pa je tudi nakaljena, torej presna. Ajdovi kroketi s kolerabičinimi listi so nezahtevno kosilo, polnega okusa. Za prilogo smo imeli krompir v oblicah, ne moremo si kaj, če ga otroci obožujejo :)

• 20 dag ajde skuhamo v slanem kropu,
• 2 veliki čebuli, sesekljani, prepražimo 
• velik šop kolerabičnih listov blanširamo in sesekljamo z nožem. Če imate listov premalo, lahko dodate blitvo, ki je v tem času zelo lepa in velika.
• 1 velik strok česna drobno narežemo
• dodamo še 1 jajce in vse skupaj stresemo k ajdi
• po potrebi dodajamo pirino, koruzno oziroma vašo najljubšo moko, da se kroketi obdržijo skupaj.

Zmes zajemamo z malo žličko in polagamo kupčke na vročo maščobo. Vsak kupček z žlico malce sploščimo. Pečemo na srednji temperaturi, obrnemo in enakomerno zapečemo z obeh strani.

Včasih razmišljam, kako težko je tistim, ki morajo po vsako vejico peteršilja v trgovino. Moja prijateljica nima vrta, pridela pa solato, peteršilj, zeleno, por, kakšno bučko...V lončkih in loncih. Namesto rož na balkonu.

Pri nas v tem času urejamo rastlinjak. Tamlajši seje semena v platoje, skrbi za sejančke, prepikira sadike. Ne morem, da ga ne bi občudovala, kako je sposoben ure čepeti pred platoji in se posvečati drobnim solatkam.

Najmlajša pa pobira pridelke in pripravi tržnico. Napuli korenje, da ga osušimo in pospravimo v manjšo zemljanko, odlomi cvetačo, nabere blitvo, kolerabico, paradižnik. Za krokete je nabrala kar nekaj kolerabic. Listi so šli v krokete, kolerabica pa za druge jedi.

Prav tako še vedno rase prekrasen regrat. Vsaj pri nas, kjer ne kosimo tako pogosto. Tudi ta se znajde v kakšni juhi ali polpetih še najraje pa v solati. Mehak, prav nič grenak, še boljši kot spomladi.
Hvaležni za jesen :)
Lp,Keltika

Pirine jabolčne miške

Najbrž se vsi strinjamo, da so najpreprostejše stvari najboljše. Naj bo to oblačilo, hrana, preprost dan, knjiga... Kolikokrat iščemo odgovore, beremo težko razumljive knjige, gledamo v komplicirane slike in si potem na koncu priznamo, da pravzaprav nismo izvedeli in našli nič novega...

Vedno znova se vračamo k istim kavbojkam, čevljem, knjigam, glasbi ali okusom. Kot bi nekje globoko v sebi čutili, da se vsi odgovori skrivajo v nas. Kot bi nas nevidna sila vodila preko vsega novega, spet nazaj, k poznanemu, preprostemu, domačemu.

Vsak nov dan smo bogatejši za kakšno spoznanje, a ves čas ugotavljamo, da smo vse to pravzaprav že itak slutili...

Smo mojstri in kreatorji svojega življenja, pa vendar ne znamo in ne želimo sprejeti te odgovornosti. Meni je vendarle indijanska zgodba o dveh volkovih tako življenska. Tista, o bitki med slabim in dobrim volkom, ki živita v nas in neprenehoma skušata nadvladati drug drugega. Na koncu zgodbe postavi otrok dedku, indijanskemu poglavarju, vprašanje, kateri volk zmaga. Tisti, ki ga hraniš, odgovori poglavar.

Kako enostaven recept za življenje. Kot miške. Star, tisočkrat preizkušen, vedno znova pozabljen in spet najden okus. Po vseh izjemnih in novih sladicah so miške, kot bi vstopil v kuhinjo stare mame.
Tople, sladke in domače.

Naše so pripravljene

• iz 1,5 lončka pirine moke
• 1 lončka kisle smetane
• 1 jajca
• 1 vanili sladkorja
• 3 velikih poravnanih žlic sladkorja
• 3 na veliko naribanih kislih jabolk
• ščepca soli, malce limoninega soka
• in 1/2 pecilnega praška iz vinskega kamna.

 Z naoljeno žličko jih zajemamo in polagamo v kokosovo maščobo, ki mora biti ravno toliko vroča, da se peni okrog ročaja lesene kuhalnice, ki ga pomočimo vanjo. Običajno se same obrnejo, če ne, jih malce spodbudimo.

Kot moramo včasih spodbuditi sebe, da ne pozabimo. Da bo zmagal tisti volk, katerega bomo hranili :)
Lp,Keltika

Vikend na kvadrat

Sicer povsem običajen,  ampak, ko takole zvečer pogledam nazaj, je bil zagotovo eden izmed tistih, ki so nas neizmerno napolnili z energijo. Čas je tekel počasneje, pa že tako pri nas teče malce drugače kot sicer :)

Sonce nas je grelo tako toplo, kot sredi poletja, veter nam je dal krila, nebo se ni pustilo ujeti v mreže kemičnih oblakov. Večino časa smo preživeli zunaj, v družbi številnih gostov, zlasti otrok. Ni treba veliko, pa nastane zabava. Radovedni in ustvarjalni otroci, prijazne živali, mirna narava in kanček dobre volje.

Da bodo dnevi kreativni in polni, se je nakazovalo že v petek, ko sem, v sodelovanju z Najmlajšo, rekordno hitro, sešila vrečko za njeno prijateljico. In veseli ustvarjalnosti ni bilo konca :)

Gredico, ki je žalostno samevala brez cvetja smo poselili s škratki in naredili frače..

izdelovali smo milo (o tem kaj več kdaj drugič), ustvarili kazala za knjige, streljali z lokom, plezali v hrib po gozdu in nabirali ter pekli kostanj, se lovili, metali pikado, skakali...

se družili s konji, jezdili,...

...se sladkali, nabrali drva, zakurili ogenj in si spekli čokokruhke na leskovih palicah.  Recept za takšne kruhke je zapisan tule, samo izvedba je drugačna :) Vsekakor ne pozabite na koncu vmešati majhnih koščkov čokolade.

Če le imate priliko, naredite kdaj ogenj in naj si vaši otroci sami navijejo in spečejo kruhke. Verjemite, da je super zabavno in zelo okusno.

Vikend na kvadrat. Doživetja, drobni, nepozabni trenutki, veliko smeha in iskrenosti. Da se tkejo nitke in utrjujejo prijateljstva, sklepajo nove vezi in preženejo težke misli. Samo čas si je treba vzeti. Vse ostalo počaka :)
Lp,Keltika

Pozdravljen, navadni gož

Običajno se večkrat srečamo, vendar so se letos držali precej zase in je bilo naših srečanj bolj malo. Smo pa zato toliko bolj veseli, kadar se vidimo. Prijazni in čudovito lepi, so varuhi naših pridelkov, omogočajo blagostanje in zdravje.

Gož je namreč lovec na voluharje in miši, in zato zelo dobrodošel. Če ste brali slovensko ljudsko pravljico Kača s kronico, veste, da so bili pri hiši, kjer so otroci zaupljivo in ljubeče sprejeli belo kačo, nagrajeni z obiljem.

Naši goži so prijazni in miroljubni, ne bojijo se nas, najmlajša je enega tudi pobožala, kar je sicer brez potrebe in nepriporočljivo, ker gož v strahu lahko ugrizne. Ugriz ni strupen, je pa malce neprijeten. Najbolj prav je, da živimo drug poleg drugega, brez teženj po podrejanju, brez vmešavanja in vznemirjanja. Velja na splošno, ne le za goža :)

Navadni gož, je videti malce strašljiv zato, ker je tako velik. Zrase lahko tudi čez dva metra, živi kakšnih 25 let, zdajle v jesenskem času, pa se iz junija izvaljenih jajc, izležejo mladički. V Sloveniji je gož zavarovana žival. Po uredbi o zavarovanih prostoživečih vrstah spada med ranljive vrste, kar na kratko pomeni, da takšno sodelovanje z naravo, kot ga znamo danes, lahko ogrozi goža do te mere, da njegov obstanek ne bo več verjeten.

Večina ljudi se goža boji. Naša soseda je potrebovala kar nekaj mesecev, da je šla na sprehod po isti poti, kjer se je enkrat srečala z dolgim breznogim sprehajalcem.

A če pogledate ta mali začudeni obrazek našega goža - le česa nas je lahko strah?
Kljub temu, da mu ni bilo nič jasno in je z začudenjem zrl v fotoaparat, je pristal na fotografiranje in poziral, dokler se nisem naveličala škljocati :)

Potem je odšel svojo pot.
Mi pa tudi. Urejat rastlinjak, posadit česen, občudovat kaki..

..v gozd nabirat in potem uživat ob pečenem kostanju...

Tamlajši je v gozd odšel z vrečko po njegovi zamisli, ki si jo je zaželel za nabiranje kostanja, saj ga košara pri tekanju, plezanju in vsem, kar sodi k nabiralništvu, ovira. Varuh zemlje:)

Vsak po svoji poti, sledeč svojim malim željam. Mirno in brez uničevanja. In, ko se potem takole srečaš z osamljenim kačjim pohodnikom, lahko vidiš njegove tople oči in lepo bleščečo oblekco. In četudi se prvi hip prestrašiš, potem zajameš sapo in si dovoliš spoznati, da je strah nepotreben.

Vidiš, da so rožice, ki sobivajo skupaj veliko lepše, kot če bi eno samo postavil v vazo. Da druga drugo bogatijo s svojo raznolikostjo.

Zato sem vesela, da smo spet srečali goža. Ker je drugačen, skrivnosten in vendar sobiva z nami. Ker nas bogati. Ker se bi brez njega svet spet malce nagnil iz ravnovesja.
Zato, pozdravljen, navadni gož :)
Lp,Keltika

Ajdove palačinke z jabolčno čežano

Letos je jabolk dovolj. Za sok, za kis, za sproti pojesti, za peciva... In tako so palačinke s čežano prava izbira za enostavno sezonsko kosilo.

Brez juhe ne gre, tokrat je bila lahka blitvina. In dve vrsti palačink, ajdove in pirine. Brez glutena in z njim :)

Ajdove palačinke delam iz bio ajdove moke s kmetije Šiftar iz Murske Sobote.

• 30 dag ajdove moke
• 1 jajce
• ščep soli
• 3 žličke trsnega sladkorja
• vodo  dodajam po občutku

Spečem manjše kot pirine, lepše se delajo in se ne lomijo.

Za čežano jabolka olupim, zrežem na lističe in stresem na maslo. Dodam cimet, malce limoninega soka in, če so jabolka zelo kisla, trsni sladkor po okusu. Dušim do mehkega. Razen pri zelo suhih sortah, vode ni potrebno dodati.
Že nekaj časa pa, raje kot maslo, uporabljam dobro kokosovo olje, ki da čežani rahel pridih kokosa in še izpopolni okus.
Ljubitelji smetane, obvezno okrasite jed z zvrhano merico sladke smetane, moji otroci kombinacijo palačink, čežane, stopljene čokolade in smetane obožujejo :)
Lp,Keltika

Male čarovnice iz reciklaže

Bližajo se prazniki, ki jih v Sloveniji obeležujemo tako množično, kot nikjer drugje. Dan spomina na mrtve. Pa tudi noč čarovnic je našla pot iz preteklosti v ta čas. Oba praznika sta ostanek prastarega praznovanja novega leta - samhain, ki je po Keltskem horoskopu, nastopilo z začetkom novembra. V zadnjih treh dneh oktobra, se nitka, ki loči onostranstvo in naš svet, stanjša. V teh dneh so duhovi prednikov bližje kot kdajkoli. V teh dneh, se sprejemajo nove odločitve, celijo stare rane, odpuščajo zamere. V teh dneh krasimo domove s strašnimi bučkami, netopirji in duhci, vse s prastarim namenom, da preženemo duhove, ki jim ne dovolimo vstopa.

V Ameriko so samhain zanesli irski izseljenci, podobno kot valentinovo. Američani so prevzeli buče in maškarado. Na slovenskih tleh pa se je ohranilo v množičnem prižiganju svečk in obiskom grobov. Tako se spomnimo tistih, ki so nam v teh dneh blizu.

Da je pri nas ta praznik tako močno prisoten ni nič čudnega, saj so ravno na ozemlju današnje Slovenije naši predniki (Veneti, Kelti...) ohranjali samostojnost tudi v času, ko je povsod vladala rimska roka. Samostojna Karantanija in njena demokracija sta temelj vseh demokratičnih držav sveta. In prastarega praznika si očitno nismo pustili vzeti. Kar predstavljajte si, da bi nam hoteli vzeti novo leto :))

Nismo podlegli ameriškemu prazniku, brez skrbi :) Kot naši predkrščanski predniki, lahko rezljamo buče, izdelujemo čarovnice in duhce :))

Z najmlajšo sva izkoristili deževno popoldne in iz ta velikih jogurtnih lončkov, palčk in pokrovčkov, izdelali male čarovnice.

Malo zato, da sva zapolnili čas, ki sva ga preživeli v hiši, malo za okras. Malo pa zato, da bodo simpatične čarovnice odgnale ta-slabe energije :)

Hokaido buče pa  že čakajo. Ene bodo preko zime postajale juha, kakšna, ki se je malce skrižala, pa bo šla za strašilo.

Ne pustimo si vzeti praznikov :)
 Lp,Keltika

Kisanje zelja

V ponedeljek smo delali zelje. Po tem, ko je tamlajši posadil dva platoja semenčkov ( na dan za list, po setvenem kloledarju), ko smo zalivali in cartali in vzgojili kakšnih stopetdeset sadik, okopavali in zastirali, pa pustili čez taveliko vročino v plevelu, zaradi vlage...nam je uspelo pridelati kakšnih 50 glavic zelja. Varaždinskega, ta je za kisanje najboljši, ker ima trde, skupaj zbite glave. Ampak letos je tistih ta pravih, velikih glav, bore malo. Morda je kriva suša. Je pač bolj bonsaj zelje. Za kisanje po našem načinu še boljše.

Zelje kisamo na črnogorski način. Nisem čisto prepričana, če je to strokovno poimenovanje, ampak recept smo dobili od znanca iz Črne gore. Kisamo cele oziroma prerezane glave. Narežemo jih sproti, kolikor rabimo.  Točen recept sem zapisala v tej objavi.

Naša soseda, ki kisa zelje samo zase, ga nariba in posoli, tesno naloži v kozarce za vlaganje, zalije z vodo, zapre s pokrovčkom - a ne preveč na tesno in postavi na pult. Pravi, da ima v dveh, treh tednih kislo zelje ali repo. Včasih malce pult pobriše, ker voda uide iz kozarčka. Za kisanje zelja v bloku ali za majhne družine je takšen način odlična izbira.

Luna v teh dneh sicer ni bila najbolj prava za kisanje, ampak smo delali že na vse možne lune, pa vedno uspe :) Je bil pa zato dan pravi - tistI in ne tistA :)) (tisti ponedeljek, torek, četrtek, petek).

Nekaj glav je še ostalo na njivi, za sprotno rabo, tudi rdeče zelje postaja vse lepše.

Obkroženo s tegetkami je kolikor toliko varno pred polži, v družbi s paradižnikom pa mu sploh odgovarja :)

Zelje, od vseh kapusnic sicer najmanj bogato z minerali, vitamini, rudninami in beljakovinami, je v teh dneh pogosto na jedilniku. Mi ga imamo radi in resnično se dobro obnese v najrazličnejših receptih. 

AJDOVA KAŠA Z ZELJEM

je ena od  zelo preprostih jedi, ki ima izredno poln in zaokrožen okus.

• Skuhamo ajdovo kašo. Količino sestavin prilagodite po željah.
• Na olivnem olju pražimo dve veliki nasekljani čebuli,
• dodamo narezano sveže zelje,
• na drobno nasekljan paradižnik
• in česen. Nekaj časa dušimo, da razvije aromo. Solimo ob koncu kuhanja.
• Zmešamo zelje in ajdo, dodamo začimbe po svojem okusu in naložimo v pomaščen pekač.
• Za ljubitelje - po vrhu naribamo sir.
• Pečemo  kakšne pol ure, toliko, da pozlati.

Srečno :)
Lp,Keltika