Takole

nekako, kot mokra regratova lučka, se zgodijo trenutki. Pridejo povsem nepričakovano, a vendarle ob svojem času v krogu življenja.

Ob tem, ko se veselim vsakega novega pomladnega dne in smrekovi vršički postanejo ravno pravšnji, da jih malce, le toliko, kot jih res potrebujemo, vzamemo za pripravo sirupa z medom.

Ko rožice čakajo na svoj delčič zemlje.

In pridejo k nam prijazne 'tovar'šice' in pridni, fajn otroci. 

Da se eden od drugega učimo, se smejimo in uživamo.

Se ob nepričakovanih, neprijetnih preizkušnjah, ki so vstopile v moj svet, pojavljajo vse bolj sončni trenutki. Ljudje, ki v zahvalo ali kar tako, podarijo knjigo, te objamejo, pošiljajo pozitivne misli in molitve, ponudijo konkretno in hitro pomoč...
Morda prej neopazni, samoumevni ali nepoznani. Pa vendarle zlati.

Nič posebnega se ne dogaja. Zdravje pride in gre. Precej smo zanj odgovorni sami. In če se, ob vsem najboljšem, vendarle zalomi, poiščimo, kaj je tisto, kar nam škoduje. Je to premalo spanja, preveč stresa ali hrane, premalo gibanja...Potem nam ostane le še, da se vzamemo v roke in uredimo stvari, da bodo stekle v naše dobro.

Vsak po svoje. Pomembno je, da se ob tem ves čas zavedamo, da nam nihče ne bo pomagal, če si ne bomo sami in, da smo v resnici prepuščeni sebi in volji narave.

Družina, prijatelji in ustvarjalne ideje pa so -  kot vedno delujoč generator :))

Tudi malenkosti, kot je na novo oblečen obešalnik, posvetlijo in zaposlijo misli.

Zašite ali z vročim lepilom prilepljene, premajhne dokolenkice in malce barve. Reciklaža :))

Predelan kos starega oblačila,

 ki z malce domišljije postane čisto drugačen.

 Tudi preproste, majhne kvačkane rožice so lahko razlog za dobro voljo.

majhne kvačkane rožice

Najpomembnejše je, da vsak dan zasejemo čimveč ljubezni in dobre voje. Da bo žetev obilna, ko jo bomo potrebovali :))
Lp,Keltika

Samo utrinki

Bilo je med zadnjimi prazniki, ko smo se podali v malo vas pod Jančami. Od daleč običajne, ne prav stare hiše, nanizane ob cesti, so ob radovednem odmiku od glavne poti, odkrile dediščino preteklosti.

Kot bi se v trenutku ustavil čas.
Postojimo, poslušamo.

od žegna

Hišo, zgrajeno za časa Avstroogrske ali še prej, so gradili počasi, v njej počasi živeli in počasi umirali.
Čas se ustavi, kadar ga ne preganjamo in ne tekamo za njim. Čas je plašna zadeva. Bolj ga lovimo, hitreje beži :)

Stvari okrog nas pripovedujejo zgodbo.  O veselju in minljivosti. Neločljivosti začetka in konca.

Včasih so nekatere situacije neprijetne samo zato, ker smo se že vnaprej odločili, da drugače ne more biti. Ker ostajamo ujeti, zadovoljni in varni v svoji časovni ogradi.

Če nehamo misliti, da so stvari lahko samo takšne, kot si mi predstavljamo in dopustimo možnost, da se od vsakega in iz vsega lahko nekaj naučimo, postane čas bogatejši in gostejši.

Korak izza ograde prinese nove ideje in znanje.
Pirhi niso nujno iz jajc.

Pirhi izpod taščinih rok

Svečniki so lahko iz papirja.

Drobne umetnine moje tašče

Letošnja bukev, sploh ni videti kot drevo.

 bukev

Bilo je med prazniki, ko smo si pustili trenutke, izven svoje časovne ograde.  In stvari so lahko neznansko dobre, če stopimo iz nje :)

Lp, Keltika
P.s.: Vse podpisane fotografije, je posnela Najmlajša.

Zajčki in zajčnik

Najnovejša člana naše druščine sta Holandska čistokrvna kunca Piki in Polonca. Vse skupaj se je pravzaprav začelo že dolgo, dolgo nazaj, v najstniških letih, ko sem od mojega U. dobila za darilo zajkljo. Pa pravzaprav že pred tem, ko sem kot majhna punčka imela med domačimi kunci svojega ljubljenčka, ki je rad pohajal naokrog in se cartal. Leta so tekla, zajčki odhajali, simpatija do njih pa ostala.

Potem je nekega dne prijatelj vprašal Najmlajšega, če bi vzeli dva njihova zajčka...ko smo se odločili, da jih vzamemo, jih ni bilo več, saj jih njihova mama ni hotela vzgajati.

Ampak zdaj ni bilo več poti nazaj. Pa smo šli po zajčke, tiste, ki so nam najprej padli v oči. Majhni, ljubki Holandci, vzrejeni pri simpatični in skrbni vzrediteljici, so kot nalašč za nas. Stara, precej odporna, ne preveč velika in zelo prijazna pasma.

Mali ljubljenčki so seveda dobili pravi zajčji hotel. U. je skupaj z Najmlajšim, zgradil  zajčnik s pregrajenim prvim nadstropjem, izolirano spalnico, lestvijo in odprtim pritličjem.

Notranje mere enega nadstropja so 100x110, kar je pravo razkošje, vendar zajčki potrebujejo gibanje in zračen prostor.

Zajčnik je izoliral in pripravil za postavitev pod milim nebom.

Lepo pobarvan in okrašen je čakal Pikija in Polonco.

Na soncu.

Potem smo se podučili, da so zajčki živali sence in večera, da jim mokra krma lahko škoduje, da jih vročina duši...In smo prenesli zajčnik pod streho, še ne štiri mesece stara malčka pa se bosta nekaj časa gibala le v njunem hotelu in naših naročjih.

Vsaj štiri mesece za kunce sveža krma ni priporočljiva, pač pa le seno, nekaj koruze, ovsa, sončničnih semen, malenkost briketov. V travi so bakterije, ki jih prebavni trakt mladičev še ne prenese, zaradi česar jih napihuje, kar se lahko konča vse prej kot lepo.

Tako bosta, Piki in Polonca, prečudovite travnike, še za kakšen mesec prepustila ostalim.

Da se ravno prav, zaradi oksalne kisline zmerno, naužijemo z železom in C vitaminom bogate navadne kislice...:)

navadna kislica, cvet

Srečno :)
Lp,Keltika

Blitvin proseni narastek

Njive, ki vdano čakajo na plug ali motiko, nas molče bodrijo, dajte, pohitite...Ampak kljub temu, da se nam vedno zdi, kako bomo letos pa res vse poštimali pravi čas, nam realnost spet pripravi standardna presenečenja. Sprva je še premrzlo, potem je premokro, potem smo cele dneve v službi ali imamo cel kup šolskih in obšolskih obveznosti, vmes kdo zboli in koga prime tečka...

In potem spet lovimo sončne dneve in dobro voljo. Še dobro, da zelenjava dokaj hvaležno rase in se da vmes, na hitro, skuhati kosilo iz čimbolj domačih sestavin.

Blitva je še lanska, na njivi je lepo prezimila, nova pa še ni pokukala iz zemlje.

Blitvin proseni narastek je, brez kompliciranja, nasiten in okusen obrok. Otrokom je všeč, ker je malce 'na mlečno', naredila pa sem kot običajno dve varianti. Eno z bešamelom z riževim mlekom in olivnim oljem in drugo klasično, mlečno.

• 40 dag biološkega prosa iz Prekmurja na hitro skuhamo v slani vodi
• 1 kg blitve blanširamo in sesekljamo;
• razpustimo vsaj 15 dag masla in na njem rahlo zadišimo
• 5 strokov česna
• Blitvo in proso stresemo v maslo in dobro premešamo.
• Nadevamo v posodice za narastke, prelijemo z bešamelom (uporabljam vedno pirino moko) in potresemo s sirom.
• V pečici pečemo 45 minut na 180 stopinj, da se bešamel dobro prepeče in prepoji s prosom.

 Brezglutenska varianta brez bešamela in samo s sirom je ravno tako odlična :)

Današnje kosilo je bilo res hitro pripravljeno. Če se nam mudi, lahko vse pripravimo zjutraj in ob primernem času, samo potisnemo posodice s čakajočim narastkom v pečico in očistimo solato, ki gre obvezno poleg :)

Ker kosilo ni zahtevalo veliko časa, smo lahko lovili zadnje popoldanske suhe ure. Pokosili brežine,

urejali njivice in njive,

zalili rastlinjak in sadike.

Včasih je en sam dan tako dolg, da se zvečer vprašam, če se je zjutraj dogajalo danes ali včeraj. Včasih se v en dan vsuje toliko čustev in nerazrešenih stisk, da jih je nemogoče mirno prenesti. Včasih se dan razleti na vse strani življenja, da ga še dolgo, dolgo sestavljamo.

Če pobrskam po sebi mi kmalu postane jasno, da lahko hitreje sestavim svoj mir, če se odločim, da nekaterih čustev ne bom pestovala. Če me veselje ali žalost, jeza ali navdušenje, preplavijo brez možnosti kontrole, je zamera tisto čustvo, ki je odvisno od moje odločitve.
In luna spet meša nivoje naših hormonov.
Kako malo lun se pravzaprav zamenja v našem življenju. Kako lepo je skupaj tekati v soncu.

In še lepše je skupaj loviti kaplje dežja.

Namesto zamere izberem razumevanje.

S ščepcem razumevanja, nam tudi luna ne more do živega :))
Lp,Keltika

Velikonočni piščančki, belouška in ostale žverce

Majhni orehi, ki jih streš, pa komaj kaj ostane za pohrustat, so v rokah najmlajše postali majhni piščančki. Pričvrstili jih bomo na vejo, ali pa položili v košarice. Za pomladni, velikonočni aranžma.

Pobarvala je orehe, posušila, nato premazala z mekolom in povaljala po koruznem zdrobu. Poper za oči, mosgumi za kljun in nogice. Preprosta ideja in izvedba, veliko veselja.
Vsa družina :)

Je pač tako, da imamo pri nas žalostno izkušnjo z živalmi, ki nimajo svojega para. Kot pravijo, da smo ljudje angeli z enim krilom, in če hočemo leteti se moramo objeti, velja za živali, drevesa, cvetje..podobno.
Nihče ni rad sam.

Nihče ni rad odrinjen.

Nihče ni rad zaprt

avtor fotografije - Najmlajša

 
in preganjan.

Zato spoštujemo naravo in jo skušamo razumeti. Videti.
U. je z malima s ceste rešil belouško. Pri nas so vedno dobrodošle. Male kraljice.

Povsem nenevarne, plašne. Tole je mlada, najbrž lansko jesen izvaljena kačica. Dobro se je počutila v otroških dlaneh. Belouške v vznemirjenosti nasršijo glavo v srčasto obliko.

Ampak, to že vemo, da tudi kače niso rade same :) Pri nas se rada najde kakšna nestrupena, ki brezskrbno poležava v senci, v naši bližini. Če jih pustimo pri miru, ne vlačimo po rokah in ne podimo, bomo dobili odličnega malega varuha vrta.

In če se oborožimo z ljubeznijo, bomo odkrili, da nismo sami, da znamo leteti in, da se zmoremo boriti.
V nasprotnem, nas bo svet povozil.

Srečno.
Lp,Keltika