Šla sem okrog hiše in nabirala: storžke, travo, ciprese, polžkovo hišico, bodiko...
Pa v škatle, po nekaj kiča...
Vse bi najraje zmontirala na letošnji venček, vse, kar mi je všeč, kar je lepega,
da bi nekako ujela normalno življenje,
ga obesila na vrata, da bi vsi videli in bi rekli,
pa saj je vendarle vse tako, kot je bilo,
življenje in smrt,
megla in sonce,
šuštenje listja pod nogami
in posušeni cvetovi, ki krasijo mraz.
Vse je, kot je bilo nekdaj,
le pravila so videti drugačna,
v vsakem obdobju,
ob vseh preizkušnjah.
Pravila, ki zagotavljajo varnost,
zdravje,
mir,
rast.
Vedno za ceno nečesa drugega, manj vidnega.
A nič bolj pomembnega.
Včasih so odločitve namenjene le za naš notranji svet, v naše misli in srce.
Odločitve, ki nas opredelijo kot ljubeče, svobodno bitje.
Včasih ni treba premikati gorovja, da naredim nekaj pomembnega.
Včasih je največja zmaga ostati zvest sebi. Svoji mavrici.
Včasih je moja zmaga smeh, sprehod, regratov smuti, razumevanje.
Včasih je moja zmaga le misel, ki ji ne pustim oveneti.
 |
| Naše bučke smo naredili iz gipsa |
In ljubezen in ustvarjalnost, ki je ne pustim zatreti.
Bodite zdravi!
Srečno, Keltika
