Festival polstenja

- filcanja po domače, ki ga je minuli konec tedna odlično izpeljalo podjetje Soven, je bilo super doživetje in zakladnica znanj.
Filcanje, torej izdelovanje izdelkov iz mikanke, oprane in mikane ovčje volne, zgolj s pomočjo rok, vode in mila, je prastara ustvarjalna tehnika, ki deluje skoraj terapevtsko. Podobno, kot glina, le da je toplejše in zato še bolj prijetno.

Malce utrinkov, da si bo lažje predstavljati kaj je filcanje.

Danes se volna sicer mika na stroje, pa vendar nekateri rokodelci doma še uporabljajo takle mikalnik.
In kolovrat, če želijo iz mikane volne spresti nit.

Od ene ovčke postrižejo dvakrat letno po kakšen kilogram volne. Namakajo jo v sodih in perejo in perejo...Nato jo zmikajo in potem že lahko s filcanjem izdelamo številne izdelke.

Vsako znanje prav pride :))
Lp,Keltika

Koruza, kostanj...

Saj sem vedela, da še ne bo konec poletja :) Ta vikend je bil kljub nasprotni vremenski napovedi poletno vroč. In poletno poln preprostih majhnih doživetij.
Razveselil nas je kostanj, ki je letos zgodaj posul gozd z ježicami.

Ni še prav sladek, ampak je prvi in zato takoo dober :)

Maladva se trudita z bodicami, Tamlajši jih prinese domov, počaka dan ali dva in potem odpira zelene pikajoče zakladke. Greh bi bil, če bi jih pojedli kar tako, mimogrede. Si zaslužijo svoj trenutek :)

V družbi ostalih jesenskih darov.

Poletno jesenski drobižki, so tako sladki

in tako hitro preidejo iz petka v nedeljo, iz sonca v dež, da jih komaj dohajam.

Ampak čas je bil ta vikend radodaren z nami. Obiski prijateljev, pogovori, resni in manj resni, delo in igra, so si tovariško podajali trenutke.

Letos so nam ptiči pustili nekaj koruze, suše ni bilo in voda ji je prizanesla.

zdravilni koruzni laski

Lahko smo pobrali dragocene koruzne laske, mogočno zdravilo za urološke težave. Laski, tako nežni in bleščeči, zrasli brez kakršnihkoli škropiv, so, na hitro posušeni, poparjeni z vročo vodo, v skodelici čaja na dan, resnično neprecenljivi.

Kot kurjenje ognja,

druženje s prijatelji

in sladka pečena koruza.

Nič ne de, da mi je življenje že večkrat pokazalo, kako hitro se smeh lahko spremeni v jok, vedno znova me preseneti in vedno znova čutim.
In, ko se je sončni vikend, pod večer končal z nekaj šivi na roki pogumnega fantiča, sem se spraševala zakaj.
Morda zato, da vidimo, kako pogumni so lahko otroci in, da imajo prijatelje, ki jim ni vseeno.

In, čeprav nam v tistem hipu ni mogoče doumeti, kaj je lahko dobrega v težkih trenutkih,  tenkočutno opazovanje minevanja vendarle prinese odgovore.
Če smo jih le voljni sprejeti.

Kot se iz starega, grdega, zarjavelega 'vešpiskra' ( lonca za kuhanje/pranje perila) in pločevinaste banjice, ki je davno nazaj umila težke ure marsikaterega otroka in odraslega - da priklicati novo življenje.

Lp,Keltika

Sonce

je letos skopo odmerilo svoj delež veselja. Nismo se hoteli kar tako, prehitro posloviti od poletja. Pa smo ga šli iskat.
In smo ujeli, zadnje poletne žarke. Tople in dišeče po morju.

Le zakaj so ljudje, ki živijo bližje morju bolj odprti in veseli?
Zakaj smo mi na morju bolj odprti in veseli?
Morda pa res zaradi vitamina D. Ker ne le, da ščiti pred številnimi avtoimunimi boleznimi, rakom in slabim počutjem, vitamin D je sinonim pozitivne energije, veselja in lažjega spoprijemanja s stresno vsakdanjostjo.

In, če sem šla na morje, težka od meglenih juter in sivih dežnih kapelj, sem se vračala s sončkom, ki smo ga vlekli za seboj.

Človek mora pustiti svojo žalost ven.
In si dovoliti vesele trenutke.

In, ko skoraj jesenski hlad, reže po najbolj občutljivih bilkah duše,
 vendarle zaznam, da ima vsak svojo svobodo. In naša svoboda posega daleč v svobodo drugih. Zato imamo razum. Da stopimo korak nazaj.
In malce od dlje je bolje vidno,
da je res, kakor je nekoč zapisal H.Hesse - kdor hoče biti rojen, mora uničiti nek svet.
Zato je fino, če ima svoboda dovolj prostora, da razširi krila.
Manj sten polomi, če jih ni.

Menda je letos prvič, kar pomnijo sečoveljske soline, da je sonce tako poredko obsijalo morje, da niso pridelali niti kristalčka naše blagodejne soli.

Menda je letošnje leto v marsičem posebno.

 

Menda nas čaka dolga jesen, polna izzivov in pregrad.

Menda ljudje vse manj odpiramo svoja okna na stežaj.
Da zapremo vstop vlagi.
In mrazu.
In se bojimo, kaj bo, če ne bo posijalo sonce.

 Ampak, če ne bo dovolj sonca, se bomo mogli samo toliko več smejati.
 Da pride svetloba do srca :)
Lp, Keltika

Koruzna jabolčna pogača

No, pa smo imeli nekaj dni poletja :) Jogurtove sladice se lahko počasi poslovijo, ob takole deževnih dneh se bolj prileže jesenska pogača.

Pravzaprav sem imela v načrtu Sandrine turške kocke, ker pa mi je zmanjkalo zdroba, je nastala
Koruzna jabolčna pogača.

Za okrogel tortni model 26 cm, potrebujemo

• 12 dag masla, ki ga penasto umešamo z
• 20 dag sladkorja. Nato dodamo
•  0,5 l jogurta
• 15  dag pirinega zdroba
• 25 dag koruznega zdroba
• malce naribane lupinice bio limone
• 1 vanilin
• 1 pecilni iz vinskega kamna in
• 3  kisla jabolka, naribana na lističe 

Stresemo v pekač in damo v ogreto pečico. Pečemo 30 minut, na 180°C.

Če prej skuhamo enolončnico iz stročjega fižola, je ta okusna, sončna pogača, imeniten zaključek kosila.

Mokro poletje je poskrbelo za odlična, kisla in lisasta jabolka, ravno prav za raznovrstne jabolčne sladice :)

Pogled po sadovnjaku in vrtu sicer ni ravno spodbuden.Breskve so popadale z dreves, ravno tako kaki, paradižnika ni, tudi kumare je nedavno napadla plesen.

Samo še tiste, ki so se povzpele visoko na jelšo, kljubujejo vremenu.
V slogi je moč, pravijo kumare in veselo zorijo naprej.

Pa naj bodo kumare in jelša,  
čebele,

 kosmatinčki,

 ali otroci -

-  najlepše lekcije o moči sloge dobim od njih.

In čeprav se sončnih žarkov ne da ujeti, niti v sončni barvi koruzne jabolčne pogače, niti v okusu vanilijevega sladoleda ne,

čeprav so prvi znanilci jeseni neizbežno tu

imam tihcen, majcen občutek, da poletja še ni čisto konec :)
Lp; Keltika

Mala kvačkana torba

L.Tolstoj je napisal zgodbo Trije puščavniki, internet pravi, da je bila že davnega l.1889 objavljena v časniku Slovenec, meni je prišla pred oči v kratki obliki, kot jo je povedal Jogananda v svoji Avtobiografiji jogija.

' Na nekem otoku so živeli trije stari puščavniki. Bili so tako preprosti, da je bila njihova edina molitev: Mi smo trije; Ti si Tri - usmili se nas!  Med to preprosto molitvijo so se dogajali veliki čudeži.
Govorice o treh puščavnikih in njihovi nedopustni molitvi so prišle na uho lokalnemu škofu, ki se je odločil, da jih bo obiskal in jim razložil, da so njihove prošnje premalo dostojanstvene in jih bo naučil običajnih molitev. Nato jih je škof zapustil. Čez nekaj časa je opazil, da ladji sledi bleščeča luč. Ko se je približala, je spoznal tri puščavnike, ki so se držali za roke in so v želji, da bi dohiteli ladjo, tekli po valovih. 'Pozabili smo molitev, ki ste nas jo naučili', so zavpili, ko so prišli do škofa, 'in pohiteli smo, da bi vas prosili, če bi jo ponovili.'
V globokem spoštovanju je škof zmajal z glavo. 'Dragi moji', je ponižno odgovoril, 'nadaljujte s svojimi starimi molitvami.'

Lahko sploh kaj dodam, ko pa je Tolstoj tako preprosto zapisal?

Moja tokratna 'molitev' je bila kvačkanje. Ni delovalo ravno v smeri čudeža, nič pretresljivo dobrega se ni zgodilo, ampak mogoče pa ni to namen.

Mogoče je čisto dovolj mir v srcu.

In to, da smo še.
Tu in tam obsijani s soncem.
Ravno ravno toliko, da dozoreva jesen.

Da se nam malo posušijo krila :))

In, da prehitimo polže pri jagodah.

Tako preprosto je to.
Lp,Keltika