Malce bolj previdna sem pri jemanju kuhane paprike iz lonca, ker masa ni tako kompaktna, drugih razlik ni.
Kljub temu, da so mi te oznake nekako tuje, pa morda komu olajšam iskanje, če zapišem da je to, glede na sestavine, veganska polnjena paprika. Recept za presno polnjeno papriko, ki je ob tem vzporedno na mizi, zapišem v naslednji objavi :)
Za to odlično, praktično kosilo sem porabila
Za omako
- 1 steklenico bio pasiranega paradižnika, v letih boljše letine domačega paradižnika pa 10 mehkih, skuhanih in spasiranih paradižnikov
- v 10 litrski lonec sem nato dolila še vode, tako da je bilo paradižnikaste tekočine malce čez polovico
- dodala 5 narezanih krompirjev ( jed, zgoščena s krompirjem, česnom in čebulo je okusna in bolj zdrava od prežganj in podmetov iz moke)
- 3 čebule
- glavico česna
- in skuhala ter do gladkega zmešala s paličnim mešalnikom. Malce solila. Do konca jed običajno solim na koncu kuhanja, saj tako hrana, soljena s Piransko soljo, dobi bolj poln okus in sol ohrani več pomembnih mineralov.
Paprike
- 10 paprik, ki sem jim odrezala klobučke, odstranila semena in klobučke prihranila za pokrovčke
- v vsako papriko gre približno 10 dag mase, zato sem pripravila kar precej nadeva
- 15 dag riža sem napol skuhala
- zelenjavo - cvetačko, zelje, bučke, brokoli sem narezala na majhne koščke, skoraj v velikosti riža, (to je zelo pomembno pri majhnih otrocih, ki zlasti bučk običajno ne prenašajo v večjih kockah) :)
- dodala sem 3 velike, sesekljane in na olivnem olju prepražene čebule
- celo glavico sesekljanega česna
- šopek sesekljanega peteršilja
- 3 velike žlice pirinega zdroba (lahko pa uporabite koruzni zdrob, če se izogibate glutenu)
- sol in žličko sladke paprike
- Maso dobro premešamo in tesno nadevamo paprike. Zapremo s pokrovčki in položimo v lonec z omako.
- Kuhamo vsaj uro in pol, da se okusi fino premešajo.
Če nadev ostane, lahko naslednji dan dodamo zelenjavo, moko in jajca če nam tako odgovarja, ter spečemo odlične polpete. Riž se bo tudi med praženjem skuhal do konca.
Pri 'filani papriki' mi je zanimivo, kako se s starostjo naših otrok, povečuje količina oblekic, kože oziroma paprik, ki jih pojedo. Sprva jedo samo nadev in omako, papriko pa jaz, potem počasi prenesejo malce paprike in pri nekako desetih letih, pojedo nadev z vso papriko vred :))
Mislim, da se v tem času ne razvije ljubezen do kuhanih paprik, pač pa počasi zori spoštovanje in odgovornost do hrane in tistega, ki jo pripravlja.
Odgovornost, za katero smo v prvi vrsti odgovorni starši. Če se kdaj vprašamo, kje naj začnem, da bo moj otrok jedel več sadja, je najbrž v večini primerov edini odgovor - pri sebi.
Sveta ni treba obrniti na glavo, da bi bil obrnjen, tako, kot bi radi :)
Naša mularija se uči z zgledom, pa naj je to še tako težko opaziti. Četudi mislimo, da se jih nič ne prime, v pravih trenutkih pokažejo svoje pridobljene navade. Tako, kot gre pri nas lahko del družine popolnoma brez skrbi od doma za 10 dni, saj Tavečji z veseljem in odgovorno poskrbi za gruntek in živali, kljub temu, da ni videti, da bi imel kakšno veliko navdušenje nad kmetovanjem :))
Nekoč, ko jim navade družine postanejo pretesne in odidejo na svoje, postavijo svoja merila in pravila. Na osnovi trdnih in varnih izhodišč, ki so smerokaz za vse življenje.
Vendar, kot naš gožek Jožek, ki je zamenjal pretesno obleko in pustil svojo premajhno kožo v okras,
stara goževa koža po levitvi |
tisto, kar je notri, najgloblje v nas, tihe vrednote, ki se oglašajo kot vest in orodje po katerem merimo svet - ostane isto.
Lp, Keltika