Voščilnica 2.

Koliko veselja je v teh papirčkih! Si ne bi mislila. Tale izziv, ki se ga gredo Suzy, Iris in Mojca res kreše moje možgančke. Idej polno, samo dekleta malce preveč na gosto postavljajo nove teme, meni pa bolj ustreza počasnejši ritem :)

Včerajšnjo temo so poimenovale snežinke.

Meni zima še ne diši preveč, pa sem kar šopek naredila :)

Današnji izziv je zahteval, da se na voščilnici pojavi živalca.

Ravnokar ustvarjena, slikana zvečer, medtem, ko sem šla po drva :)

 Bodite zdravi in pazite nase :)

Lp,Keltika

Voščilnica

Gledam  in občudujem dekleta, ki ustvarjajo iz papirja. V Sloveniji je toliko ustvarjalnih ljudi, da se sprašujem, kako da smo tam, kjer smo, da se zapira in podira vse, kar je dobrega. Morda preveč tičimo v svojih ustvarjalnih kotičkih, morda premalokrat stopimo skupaj.
Morda gledamo na svet skozi svoja zagrnjena okna in nimamo poguma, da bi stopili ven.

Čisto preveč prestrašeni. Življenje res ni fer, ampak rešetke, ki si jih postavimo, ponavadi zadržijo le nas same.

Da ne ostanem za svojimi rešetkami, sem se lotila čisto novega izziva. Papirja.  Novoletne voščilnice so pri nas, odkar imamo otroke, njihovo delo. Jaz sem bolj usmerjevalec, da bi sama sedla za mizo in papirčkala, do tega ne pridem.
Pa nas je Tina iz Najlepšega para s svojimi prikupnimi video učnimi uricami čisto očarala. In Suzy in Iris se igrata izziv z voščilnicami...
Tokrat je Suzy dala izziv - belo na belo.

Belo barvo imam rada. In se nisem mogla upreti, da se jima ne bi pridružila. Vsaj občasno.

Bo letos poleg otroških še kakšna moja voščilnica šla od hiše :)

Novi izzivi so fajn. Prisilijo te, da pogledaš čez okno, če že ne upaš ven :)

Ampak zunaj so barve!

Srečno :)
Lp,Keltika

Dobro jutro sonček

 ga iščem zjutraj, tam zadaj za meglo.

Ne pokuka skozi oblake, sem pa zato v teh dneh srečala toliko sončnih, pozitivnih ljudi.
Na prvem mestu so itak otroci.

Mali in veliki, naporni in zahtevni, polni idej in veselja,  učitelji življenja.
Sadili smo sadna drevesa, pekli kruhke, streljali z lokom, ustvarjali iz papirja, jahali konja, luščili česen za saditev... Zemlja je bila mrzla in mokra in nekatere ročice so se je sprva bale dotakniti. Potem pa so premagale zavore, tapkale po zemlji, se je dotikale, delale, se umazale in uživale.

Kje je tista meja, ko prestopimo svoje otroštvo, ko se ne znamo več veseliti vsakdanjih majhnih dogodkov? Včasih sem mislila, da se to zgodi vsem, ko enkrat odrastejo. Danes se mi zdi, da to nima veze z leti in težkimi izkušnjami.

Ko pa dnevi odtekajo in misel že hoče slediti meglenemu pršenju, ko me hoče ujeti mirujoči vrtinec..., spet najdem sonce.
Tokrat čisto pravo, rumeno sonce, ki je pozdravilo ljubitelje Bosanskih planinskih konj, ki smo se zopet dobili in uživali znanje našega Borisa.

Na planoti, stran od naglice in hrupa.

Pomislim - kako lepa je naša domovina. Kako mirna in topla. In koliko prenapetih, praznih glav baranta z njo.

Kako daleč gre pogled, ki išče izgubljeni dom.

Kako največ topline in dobrote raste tam, kjer je bila najbolj poteptana.

In kako leta in izkušnje ne morejo ugasniti otroškega žara v očeh, če sprejmemo, da je to kar se nam zgodi, prav res edino kar se je zgodilo.
Najdemo veselje v tem, kar imamo in ne iščemo brezupno nečesa, kar bi morda lahko imeli.
Samo sprejemanje nam daje moč za spremembe.

Na včerajšnji dan, pred skoraj sto leti je srčni general tvegal za svojo domovino.
Nemogoče se je zavedati, kakšna sreča je, imeti domovino.
Nemogoče, dokler toliko energije izgubljamo v dokazovanju proti, namesto delovanju za.

In se spet odločimo za. Za preproste stvari, ki dajejo smisel.
Posadimo veliko njivo ptujskega česna.

Zato, da ne bo zemlja prazna čez zimo.
Zato, ker česen v sebi nosi esenco toplega, suhega, sončnega. Vzhodna medicina energijo česna opisuje kot toplo, s svojim delovanjem odpravlja vlago in krepi vitalno energijo, odpravlja občutke strahu, skrbi, jeze, pohlepa ali žalosti. Da o bakterijah sploh ne govorim :)

In, ko zakopljem roke med suhe, tople česnove stroke, me prime dobra volja. Na, koliko sonca imam v rokah :))
Lp,Keltika

Kruhove vrtnice s porovo omako

Naši imajo zelo radi kruhove cmoke. Za to rabiš star kruh. Pri nas kruh vedno pečemo doma in ker se mu malce izogibamo, ga spečemo ne prepogosto,  ravno prav in redko ostane.

Ampak saj veste kako je, ko ti nekaj zadiši..ni miru, dokler ne rešiš zadeve. Tako so meni zadišali kruhovi cmoki. Ker ni bilo kruha, sem ga spekla. Da pa ne bi imela dvojnega dela, sem že v začetku zastavila nekakšne cmoke, ki sem si jih zamislila kot vrtnice z okusom po cmokih :)

Testo iz katerega pride dovolj vrtnic za 4 osebe (pa še za hladno malico ostane), je iz

• 600 g pirine moke
• 4 žlic olivnega olja
• 1 zvrhane žličke soli
• pol žličke sladkorja
• male žličke zdrobljenega kvasa
• vodo pa vedno dodajam po občutku in se še nisem spravila k merjenju

Vzhajano testo sem razvaljala na približno 30 cm širok trak . Nanj sem naložila

• 4 velike, sesekljane čebule, prepražene na olivnem olju
• velik šop sesekljanega peteršilja, ki sem ga pomešala s
• 6 stroki sesekljanega česna
• in blanširane liste rdečega zelja
• malce posolila

in zavila z obeh strani. Dobila sem nekakšen štrudel, ki sem ga narezala na 3 cm široka kolesca in jih z odrezano stranjo položila na pekač. Spodaj sem jih malce stisnila, zgoraj pa so se lepo razprli.
Pekle so se na 180°C, 25 - 30 minut.

Nastale so okusne in lepe kruhove vrtnice.

Poleg se je prilegal por v smetanovi omaki. Veganska varianta je vsebovala riževo mleko.

Precej nezahtevno kosilo, a luštno na pogled in zelo okusno.

Tudi sicer je bil takšen ves vikend. Nezahteven in lušten.
Naše vode so hvalabogu ostale majhne.

Delo nam je še vedno v veselje.

In na travniku se nam je zasejalo in nas razveselilo mlado kostanjevo drevesce :)

Srečno :)
Lp, Keltika

Jesensko listje

kam hitiš,
ujeli bi te radi,
ko z vetrom rajaš in vrtiš,
kot zlato se kolo.
(J.Haydn )

šmarna hrušica

Tudi dež ne more sprati čudovitih barv jeseni. In, čeprav ni suhega listja, ki bi šelestelo pod nogami je gozd čaroben.
Kako se poslavljajo, počasi in vsako na svoj način, drevesa. K počitku.
Ste videli, kako hitro jelša odvrže svoje zelenje, kako so srčkasti listki breze že skoraj vsi na tleh,

brezin list

kako pikasto rumen je gaber,

gaber

 in kako rdečijo bukvine krošnje, da jih na daleč ločiš od ostalih,

rumeni listki gabra in  rdečerjava bukev

kako lepo je kostanj rjav

kostanj

in so hrastovi listki še skoraj zeleni, da moraš dolgo čakati, da ujameš padajoč list, ki te po starem keltskem verovanju obvaruje prehlada...

hrast

Leska, ki prinaša modrost (lešniki pa folno kislino :)), se je okrasila z lisami,

leska

oko pa se vedno znova ustavi na čipki, ki je radodarno okrasila gabrovo listje.

Neizprosno slovo.
Tudi od naše psičke.

Kljub temu, da se narava upira na vso moč.
Cveti

in zori,

je v zraku čutiti začetek novega obdobja.
Povežem vrtni, zeliščni šopek. Zdravilen za telo in dušo.
Iz listov jagode, hermelike - kurje masti in žajblja.

Za veselje :)

Za srečo :))
Lp,Keltika