Namaz iz zelenih paradižnikov

Glede na to, da že več let, po različnih receptih pripravljamo in jemo nedozorele, zelene paradižnike, lahko zatrdim, da se doslej še nismo počutili slabo zaradi njih.

Solanin - strupeni alkaloid, po domače prepoznamo kot zeleno barvo v paradižniku in krompirju,  je sicer naravni insekticid in pesticid, ki ga rastlina  proizvaja zato, da zaščiti svoje nezrelo seme pred plenilci in boleznijo: po enih trditvah je razgradljiv na temperaturi in topen v vodi nad vreliščem, po drugih ni. Znaki zastrupitve (pri zaužitju hudo velikih količin) so: slabost, potenje, krči v želodcu, vrtoglavice..vse do najhujšega. Vendar pa paradižnik po enih raziskavah ne vsebuje solanina pač pa nestrupen tomatin. Kakorkoli, prevelike količine niso zdrave, kar velja za vsako stvar.

Čisto po zdravi kmečki pameti bi rekla, da nezrelo sadje in zelenjava ni užitno in pika. Ampak prekrasen paradižnik, ki ni dozorel, je tako žalostno zmetat na kompost.

Zato že leta  pripravljamo srbsko solato in ajvar z zelenim paradižnikom. Letos smo naredili namaz. Recept sem dobila od sosede in malce priredila po svojem okusu. Postrežen z domačo ajdovo bagetko je vreden truda :)

Potrebujemo :

• 3 kg zelenega paradižnika
• 3 žlice soli
• 0,4 l jabolčnega kisa
• 2,5 dcl olivnega olja
• 5 dag sladkorja
• 3 dcl gorčice
• 20 dag hrena

Paradižnik zmeljemo, posolimo, pokrijemo z bombažno krpo in pustimo stati 12 ur. Nato ga damo v cedilo in pretlačimo oziroma iztisnemo tekočino, ki jo zavržemo. Ožetemu paradižniku dodamo kis, olje in sladkor in kuhamo 3 ure. Ko se ohladi, dodamo hren in gorčico in hladno nadevamo v kozarčke.

Za otroke ni, ker je malo pikanten, (in nikoli ne veš, kako je s tem solaninom), veliki pa se v en glas strinjamo, da je božanski.
Lp, Keltika

Jesen

Povsod se opazi, da je tu. Jesen. Na njivi, na travniku, v gozdu. Še v trgovskih centrih so verjetno okrasili izložbe v jesenskih barvah. Tako veste, da je jesen, četudi nikoli ne stopite iz mesta :)

Včasih težko dojamem, da so ljudje, ki ne marajo gozda, nočejo hoditi po travnikih, ki se bojijo, da se bodo umazali, da jim bo spodrsnilo, ki se v naravi dolgočasijo, ker ni hrupne glasbe, kafičev, trgovin...
Včasih ne morem verjeti, da se lahko stik z naravo in s tem s samim seboj, tako izgubi.

Baje obstajajo ljudje, predstavniki ljudstev, ki skriti pred civilizacijo, s svojimi mislimi ohranjajo ravnovesje na zemlji. Baje jih je še zelo malo. Aborigini so bili eni od njih. Menda jih ni več.

Verjamem, da je lahko varuh Zemlje in ravnovesja, vsakdo med nami.  S tem, da smo hvaležni, da nam ni samoumevno, da spoštujemo, da delamo, da ustvarjamo, ljubimo, se smejimo, odpuščamo. S tem, da vidimo, kako jeseni rože zažarijo.

Da se navdušimo nad malimi okrasnimi bučkami.

Da znamo občudovati in spoštovati tudi tisto, kar ni naše, kar ne potrebujemo, kar ni primerno za nas.

Da naberemo le toliko kostanja, kot ga bomo pojedli.

Si naredimo vrečke iz blaga, jih uporabljamo in podarimo ob praznikih .) Mene navdušujejo vile, dobre čarovnice in čarobna drevesa. Varuhi zemlje. Vsaka pravljica nosi v sebi zrno resnice.

Slej ko prej vsi začnemo iskati stik z Zemljo, svoj notranji mir in dom. Slej ko prej vsi ugotovimo, da višje, kot se dvignemo nad vse ostalo, bolj smo osamljeni.

Potem se kakšne jeseni spomnimo, da smo vsi otroci Zemlje. In vidimo, kako je svet okrog nas lep in, da nismo sami. Da smo odkrili izgubljeno vez.

Tako preprosto najdemo mir.

Lp,Keltika

Musaka s stročjim fižolom

Poletje je bilo mačehovsko s fižolom. Suša in visoke temperature so pridelek pošteno oklestile. Je pa zato zdaj zacvetel in zaživel. Listje je zeleno, stroki rastejo s četrto. Če bo še kakšen mesec sonca, bo zrnje dozorelo. Mlade strokce, ki ne bodo imeli dovolj časa, da bi zrasli v zrnje pa sproti obiramo.

S fižolom je sicer tako, da ga obiramo na dan za cvet, zato potem ponovno cveti in rodi, kar je dobro poskusiti zlasti pri nizkem fižolu, ki običajno prehitro konča z rodnostjo.

Fižola je torej dovolj. In ker se trudim, pripravljati tisto, kar trenutno raste doma, te dni jemo precej stročjega fižola. Da se juhe, boranja in solate ne bi ponavljale, je treba najti vedno nove variante priprave :)

Musaka s stročjim fižolom, lahka juhica, solata

Musaka je odličnega okusa, ni zahtevna, vzame pa kar kakšni dve uri časa, s pripravo in pečenjem vred.

• Stročji fižol /1kg/ očistimo in prerežemo ter ga v slanem kropu na pol skuhamo (vode v kateri se je kuhal, ne zavržemo - pustimo v njej nekaj fižolov, dodamo na kockice narezan krompir, korenje, kolerabico, čebulo, česen in začimbe - ter skuhamo lahko juhico)
• Krompir /8 krompirjev/ olupimo in narežemo, najbolje v multipraktiku, na tanka kolesca, damo ga v posodo z vodo, da ne porjavi.
• na olivnem olju prepražimo 3 velike čebule, nanjo ulijemo
• 3 jajca in jih razmešamo.
• nato dodamo paradižnikovo omako ali sesekljane sočne paradižnike /2dcl/, ter česen
• Primešamo odcejen stročji fižol in sesekljan peteršil, solimo po okusu.
• Zatem začnemo zlagati musako:
• Pekač namastimo z olivnim oljem in zložimo vanj prvo, dvojno plast krompirja - solimo
• na krompirjevo plast naložimo fižolovo zmes
• nato zopet krompir - solimo
• fižol
• in zadnja plast naj bo krompir

Pokrijemo s folijo ali pokrovom in pečemo na 180°C pol ure, nato odkrito še kakšnih 35, 40 minut.
Vegetarijansko, zelenjavno, zdravo, preprosto, poceni, zelo, zelo dobro kosilo.

Dober teden želim :)
Lp,Keltika

Bogatstvo tega vikenda

Vsakdo ima svojo mejo, kdaj se mu zdi, da je bogat. Običajno te zadeve merimo z bleščavo avta in velikostjo hiše, s tremi belimi črticami na trenirki, streho nad glavo, čokolado, ali pa močjo jahte, številom in znamko traktorjev...

Merimo jih od tam kjer stojimo, do tja, kamor ne sežemo. Običajno.

Nisi bogat, ko imaš veliko, bogat si, ko potrebuješ malo. Meni je ta rek blizu.
In tako se mi zdi, da smo strašno bogati, ker smo lahko obirali svoja jabolka.
In, ker so bili na obisku številni otroci.
Ker sem si zašila svojo raztrgano delovno haljo.

Ker smo si vzeli čas, da smo šli po gobe. In jih jedli za kosilo. Čisto preprosto, s čebulo, česnom, peteršiljem in jajci.

Ker se nam ni mudilo in smo videli tudi druge lepote, ne samo jurčkov.

Ker nam je zelje naredilo glave.

Ker sem našla, v eni humani trgovini, prekrasen star krožnik, ker se nam stare stvari ne zdijo kup šare, ker sem se zopet najedla fig, ker je sijalo sonce. Če to ni bogatstvo..

Kaj češ lepšega :)
Lp,Keltika

Bučke, polnjene z ajdovo kašo

Počasi se sezona malih cuketkov končuje. Hokaido dobivajo pravo barvo, listje rumeni. Nepreklicno gre poletje h kraju :) Če odmislim vse ostalo, so bučke in paradižnik ena izmed stvari, ki jih bom najbolj pogrešala.

Koliko preprostih, dobrih jedi nam daje poletna zelenjava. Cuketki, polnjeni z ajdovo kašo so že takšni. Nekomplicirano dobri.

Polnjene bučke
Mlade bučke razpolovimo in z žličko postrgamo semena. Vdolbino, ki nastane, premažemo s česnovim olivnim oljem ( sol, strt česen in olje zmešamo) in damo v pečico na 180°C, toliko, da se malce popeče.

Nadev pripravimo tako, da

• posebej skuhamo ajdovo kašo (v slani vodi, količine prilagajamo sebi) in jo pustimo ob strani.
• eno veliko čebulo zarumenimo na olivnem olju ali kokosovi maščobi
• na čebulo stresemo na kockice narezan paradižnik,
• bio koruzo iz kozarčka
• in sesekljan česen.
• le toliko dušimo, da česen zadiši
• odstavimo z ognja, primešamo sol, peteršilj, rožmarin, malce luštreka (pač zelišča po svojem okusu)
• dodamo kuhano ajdovo kašo in premešamo
• če želite lahko dodate jajce, lahko pa pustite vegansko varianto

Bučke vzamete iz pečice, jih nadevate in če ste ljubitelj sira, jih lahko posujete z vašim najljubšim sirčkom. Potisnete jih nazaj v pečico, da se lepo zapečejo.

Kot prilogo smo imeli tokrat pire krompir. Nabrizgala sem ga v obliko rožic in potisnila v pečico nad bučke, ko so te že dobivale lepo rjavkasto barvo.

Lp,Keltika

Mala ročna dela

Pred kratkim nas je obiskala gospa. Gospa, ki je povedala, da je lačna in brez denarja. Nismo kaj več kot znanci, poti so se nam križale, ker je nekoč delala v službi, kjer je srečevala veliko ljudi. Pred letom je ostala brez službe. Sama še v najlepših letih, z odraslim sinom, ki je prav tako brez dela. Prišla je, ker se ji je zdelo, da ji bomo pomagali. Saj smo ji. Trenutno. Poleg tega smo ji dali nekaj informacij in namigov, kako bi si lahko pomagala sama. Najhuje je, ko obstane duša. Ko se nekaj v njej zlomi. Ko nima več upanja, idej, volje. Ko je tako globoko, da ji zmanjka volje za miganje že ob misli na to, da bi se dvignila, ko se ji ne da več - ustvarjati, upati, živeti.

Zato izkoristim vsak trenutek, ki mi je podarjen in ustvarjam. Delajo roke, delajo misli, dela srce.  In ko dela, živi. Nekoč se vse obrne in vse povrne. Včasih so rekli : Bog ne plačuje vsako soboto, ampak plača pa vedno!

Da je ustvarjalnost, naj bo v kuhinji, lesarski delavnici, na bezgovi piščali ali v pripovedovanju zgodb, najpomembnejša človekova sposobnost za preživetje, so včasih vedeli bolj kot danes. Včasih so starejši predajali znanja. Znanja in vedenja. O tem, kdaj posekati les, da bo zdržal sto let in več, o tem, kdaj utrgati katero rožo... Včasih so nas stare mame in učiteljice v šoli učile kvačkanja, vezenja, pletenja, rezljanja iz lesa, spajkanja...

V času nočnih dežurstev običajno kvačkam.  Kvadratke za pregrinjala, prevleke. Ena od čudovitih, kvačkanih hišic za barvice, ki jih lahko vidite med lepimimalimistvarmi in je našla dom pri nas, pa me je tako očarala, da sem iz kvačkanja kvadratkov, prešla še na malce drugačne oblike :)

Vrečke za copatke pa so stalnica. Ne samo, da je čisto osebno darilo, super je, ustvarjati za točno določeno osebico.

Vsakdo lahko prispeva svoj delček ustvarjalnosti v mavrico današnjosti. Verjamem, da se da. Verjamem, zaradi vseh tistih, ki so že dolgo v stiski in še vedno rinejo. Šivajo, rišejo, igrajo, rezljajo, pečejo. Doma, na ulici, v parku. Samo da migaš. Da ne dovoliš duši, da obstane. Ker potem je vsaka pomoč le trenutna. Ker rešitev se skriva v nas samih.

Lp,Keltika

Sušeni paradižniki

Najboljši način konzerviranja sadežev sonca. Sušeni paradižniki v dobrem, biološkem olivnem olju.

To rundo je naredil Tavečji. Sušene paradižnike obožuje. Rad si jih doda v omake, namaze, solate. Ko kozarec enkrat odprem, gre tako hitro po vsebini, da ostali skoraj ne pridemo do njega :)

Paradižnik je opral, obrisal in narezal na kolutke in krhlje, odvisno od velikosti paradižnika. Ta male paradajzke zgolj na polovico. V dehidratorju so se, na 42°C, sušili kar kakšnih 24 ur.

Od zelišč je izbral sveže sušeno baziliko in origano, ter Piransko sol. Drugo rundo, ki je še v fazi sušenja, bomo naredili tudi s česnom.

Posušen paradižnik je bil še malce gumijast, ne povsem trd. Tesno ga je zložil v velik kozarec, plasti pa posipal z zelišči in soljo ter na koncu prelil s hladno stisnjenim biološkim olivnim oljem.

Za velik kozarec (1600g) je porabil kakšnih 6 kg paradižnika, liter olja in precej dobre volje.

Težko rečem, koliko ima tako shranjeno sonce rok trajanja. Pri nas ne prav dosti :)
Lp,Keltika

Morje 3.

Najbrž še zadnjič letos. Podaljšane počitnice. Ko pa morje tako prijazno in pomirjujoče vpliva na nas.

Izkoristili smo poletni vikend, se izognili ponedeljkovemu in torkovemu slabemu vremenu in na polno užili 33°C in prijetno toplo morje.

Tisto, kar nas zvabi, ob koncu počitnic na morje, so v bistvu fige. Ki jih je zdajle res za najest :)

Pa malce se pocartamo in nagradimo, mečemo v valove in napolnimo z energijo, ki septembra sije od morja še bolj, kot med sezono.

Granatno jabolko

Mimogrede, obisk v parku dinozavrov. Dokaj zanimivi gumijasti velikani, ki rjovejo in premikajo glave, oči ali rep, konjički, igrala, cirkus, čarovnik...

Dino park, Funtana, Vrsar

S svežimi močmi :)

O, da bi pomirjujoča, pozitivna energija morja, držala vsaj še nekaj časa.
 Lp,Keltika

Drobižki

Torej, drobižki so marsikaj. So mali otročki, mali kostanjčki, mali krompirčki, pa tudi mali trenutki. Kar tako, nametani skozi teden brez pravega smisla. Pa vendarle, ko jih danes opazujem nazaj, vidim v njih globok pomen.

Vidim, da se nam v življenju rado zalomi ravno tam, kjer drugi največ pričakujejo od nas. In potem se vsak po svoje trudi popraviti vtis.
Vidim, da tisto, kar se nam zdi, da je nekdo naredil narobe, lahko zanj pomeni dolgo željeno, težko odločitev, za katero je bilo potrebno veliko poguma.

Vmes vidim tudi prve gobe, a žal še nobenega pravega gobana :)

Pa naj se nekdo, ki ga imamo radi odloči, da gre čisto sam na pot okoli sveta, pusti šolo ali preneha trenirati dolgoletni šport. Ali smemo ravnati drugače, kot, da ga spoštujemo v njegovih odločitvah? Male ljudi pri malih, večje pri velikih.
Težka so pota...

Najboljše rešitve najdemo v naravi. Saj vem, da sem to povedala že velikokrat, ampak, pri meni deluje vedno znova.

Gozdne poti, sive ceste, delo in večna vprašanja, vse je prepleteno, skrito in zaščiteno pred nepovabljenimi gosti. Vsak mora pač sam olupiti svojo bodečo lupino.

Vsak mora sam videti kje je najmočnejši, najboljši. In če imaš srečo, te bližnji pri tem podprejo. Kljub temu, da bi sami ravnali drugače.

Svečnik ali svilničasti svišč

Vse fotografije, ki so podpisane, je poslikal naš Tamlajši. Če vidiš, se odločiš in imaš pri tem podporo, lahko s časom nastanejo kar dobri rezultati. Pa četudi bi ostali zate izbrali drugače.
Ta vikend bo sonce. Preživite ga čim lepše.
Lp,Keltika