Happy army bag - reciklaža

Kdo pravi, da ni rožic? Da je vse sivo, da gre samo navzdol? Da je vse, kar je bilo dobrega, prerasel mah.

 Da se vlaga in hlad ovijata okrog nas kot bršljan...

Meni se zdi, da je drugače. Ko srečam prijazno ženico, ki me v trgovini povpraša kaj piše na nalepki, ker je premajhno, da bi videla in potem poklepetava in se smejiva in se nama zdi, da je fino, ko ti ni treba kupiti vsega, kar ti je všeč  ..

In ko nasmeh odpre vrata in se zgodijo nova poznanstva.

In se mi zdi, ko gledam mala dva, kako vsa blatna plezata po drevju, da taki trenutki ostanejo, da jih morda prerase čas, a bistvo ostane zapisano v duši, kot zareze letnic v lesu.

In si mislim - pa kaj, če imam pod grmom plastičnega slončka. Ker ni nič slabega, če ohranjaš spomine na tak način, da jih vpneš v sedanjost, recikliraš in  uporabljaš naprej :)

In je fino, ko dobiš staro, nikoli rabljeno, delavsko jakno, jo poduhaš, se spominjaš in se nasmeješ. Ker je bila narejena v neki državi, ki je ni več, v mestu, ki je imelo včasih edino usnjarsko šolo za vso tedanjo državo, v mestu, ki je danes zanimivo, ker ga obdajajo skrivnostne piramide.

Kako se preteklost naključno pojavi v pripadajočem trenutku sedanjosti :) In kako nas ravno to in sivina okrog nas lahko spodbudi k novim zamislim.

Včasih smo tej barvi rekli SMB - sivo maslinasta boja. Tale je sicer malce bolj zelena, ker ni vojaška, ampak "radnička". Blago pa je resnično neuničljivo. Bilo bi nespoštljivo, zavreči nekaj tako dobrega.

Naša jakna ni končala svoje poti. Iz nje sem naredila torbico in jo posula z rožicami. Izgleda nekako vojaška, odtod njeno ime.

Kdo pravi, da ni rožic? So, so, samo videt jih je treba :))

Še eno jakno imam, že recikliram :)
Lp;Keltika

Zapečena ajdova kaša s fižolom

Letos res ni bila fižolova letina, nekaj pa smo ga vendarle pridelali. Vsako leto upam, da ga bo kakšnih 50 kil, ker najbrž še to ne bi bilo dovolj, tako radi ga imamo :))
V kombinaciji z ajdovo kašo in koruzo je fižol  uravnotežen, zdrav, zelo okusen obrok. Če poleg pojemo skledo solate, smo siti do večera :))

Količine v katerih pripravljam to fižolajdo so precej velike, ker je resnično okusna in je zmanjka en dva tri. Mislim, da bi za normalne štiri jedce zadostovalo:

• 30 dag ajdove kaše skuhamo
• 30 dag fižola zvečer namočimo in skuhamo (ko zavre - vodo odlijemo in natočimo novo, solimo in kuhamo naprej, tako fižol manj napenja)

• Posebej pripravimo sočno omako:
• korenček narežemo in stresemo na olivno olje. Dodamo
• 4 narezane paprike
• 4 manjše čebule
• kozarček bio koruze
• 4 narezane stroke česna
•  vsaj 5 lističev svežega ali suhega žajblja - vse lepo podušimo, da prijetno zadiši in zalijemo z
• eno steklenico, 750 ml, paradižnikove omake  (domače ali kupljene)
• solimo 

Ajdo odcedimo in stresemo v pekač, ki smo ga malce pokapljali z olivnim olje. Dodamo fižol z nekaj okusne vode v kateri se je kuhal, (iz ostale naredimo njami fižolovo juho) in sočno omako. Vse skupaj premešamo in povrhu posujemo še nekaj žajbljevih lističev.

Pekač potisnemo v pečico, segreto na 200°C in zlato zapečemo. Naše tokratno kosilo je bilo malce premalo sočno, ker je ajda popila preveč omake, zatorej nikar ne skoparite s paradižnikom.

Ko se prepojijo ajda, paprika, paradižnik, žajbelj, fižol ter čebulica in česen, nastane vrhunski preplet okusov.
Kosilo, ki ne zahteva ne dosti časa, ne truda, nagradi pa nas  z veliko mero dobrega.

Četudi vam je žajbelj v kulinariki tuj, ga le dodajte hrani. Običajno se dodaja težje prebavljivim jedem, bogatim z maščobami, saj spodbuja presnovo maščob, podpira delovanje žolča in jeter, spotoma pa deluje še protivnetno in antioksidativno, zavira staranje in podaljšuje življenje, nekoč so celo menili, da je žajbelj rastlina, ki pozna skrivnost nesmrtnosti. Tudi zdravnik R. Breuss je zdravil raka s postom, sokovi ter žajbljevim čajem in imel pri tem velike uspehe, mnogi si še vedno povrnejo zdravje s pomočjo njegovih metod.
Ne le za zdravje, k fižolovim jedem se okus žajblja odlično poda in nič ni narobe, če poleg soli in popra ter bazilike in origana, občasno vržemo v lonec kakšno drugo zelišče.

Lp,Keltika

Iz naše knjižnice:
R.Breuss; Zdravljenje raka in levkemije

Kvačkani mošnjički

 Megleno in deževno.

Mokro in blatno. Zabavno.

Fino, ker smo pustili precej aronije na grmičku in nam v kislem dnevu krivijo še usta s svojimi kislo-grenkimi a tako neprecenjivo zdravimi plodovi, ko jih takole mimogrede pozobamo.

aronija pozimi

Dobro, ker lahko naberemo svojo solato.

In je rukola v rastlinjaku čisto ponorela, med njo pa zvezdice, ki po vitaminih prednjačijo pred vsemi gojenimi solatkami :)

Super, ker smo več v hiši in se tiščimo skupaj in ustvarjamo - izdelke, odnose, dobre misli :))

Mislim, da imam mošnjičkomanijo. Iz testa, iz blaga in zdaj še kvačkane. Ti so moja poglavitna nočna zabava zadnje dni :))

Če so tako luštni in marsikaj lahko spravimo vanje.

Z rožicami, s pikicami, mavričnih barv.

Razveseljujejo z barvami in obliko. Spominjajo na pravljice, na čarobni zvezdni prah, na frnikole...

Navodila sem našla tule:
http://www.favecrafts.com/Crochet-Bags/Drawstring-Bag-Crochet-Pattern/ct/1
Malce sem jih priredila, okrasila s pikicami, a osnova je ta.

Uživajte, vreme je super!
Lp,Keltika

Polnjene culice, poln dan

Še ena izmed jedi iz kapusnic. :)) Poleg lahko postrežete karkoli, lahko pa zgolj  dopolnite krožnik s kakšnim popečenim šampinjonom ali korenčkom in poleg sklede motovilca ponudite za kosilo.

Testo je resnično dobro, paziti je treba le, da se ne peče predolgo, ker postane trdo. Polnjene pa so seveda z ohrovtom, kaj češ :)

Testo:
750 g moke
2 dcl
2 jajci
150 g masla
3 poravnane čajne žličke soli
1/2 polovička čajne žličke sladkorja

• Vodo segrejemo, v njej raztopimo maslo 
• zlijemo na moko,
• dodamo ostale sestavine
• in ugnetemo voljno testo. Po potrebi dodajamo vodo.
• Testo oblikujemo v debel svaljek in odrežemo stran rezino.
• Razvaljamo jo v kvadrat ali kvadratast krog :), niti ni preveč pomembno, velikosti 15x15 cm ali manjše, 0,5 mm debeline. Pazimo, da niso robovi predebeli, bolje je, da je debelejša sredina - torej dno culice.
• Na sredino damo veliko žlico nadeva in dvignemo robove proti vrhu, ter jih stisnemo skupaj s prsti, da nastane mošnjiček. Ponavljamo, dokler ne porabimo vsega testa, jaz sem iz teh sestavin dobila 14 mošnjičkov.

Nadev:

• 3 velike čebule zasteklenimo na olivnem olju, dodamo narezane
•  pol velike glave ohrovta,
• 6 na drobno narezanih sušenih paradižnikov z zelišči,
• 7 strokov česna. Dušimo 10 minut. Odstavimo z ognja.
• Nato dodamo 10 dag naribanega sira (tistega, ki ga imamo najraje) in premešamo.
• Nadevamo culice. 
• Culice polagamo na pekač, premažemo z jajcem.

Pečemo 30 minut, na 180°C, proti koncu prižgemo ventilator, da lepo pozlatijo. Odlično praznično kosilo.

našo smrekico letos bogatijo tudi Anjini angelčki.

Takšno, ki pocarta oči in želodček in da dovolj moči za nove podvige.
Mi se v teh dneh lotevamo marsičesa zabavnega. Med drugim smo zamenjali posteljnino konjem :))
Bami in Dina imata v svoji "laufštalci" po tleh položene doma narejene, okrogle tlakovce iz lesa jelš.

Jelša je zanimivo drevo. Rase na mokrih območjih, ob vodi, odlično drži brežine rek, če jo posekamo, pa se na  suhem ne obnese ravno dobro, za količke v zemlji tudi ni. Ampak, če je ves čas moker, postane ta les skoraj večen. Skoraj polovica Benetk, med njimi tudi znameniti most Rialto, stoji na jelševih pilotih. Včasih so jo v Prekmurju namakali v vodi ali gnojnici in potem uporabili za gradben les. Če je predolgo namočena pa postane tako trda, da je še žebelj težko zabiti vanjo. Njen les na zraku hitro postane krasne rdeče barve in nekoč davno so jo uporabljali za barvanje volne. Na veliki petek odrezana vejica jelše, naj bi ljudi varovala pred slabimi čarovnijami, da pa je na naših tleh včasih bila precej bolj spoštovana, kot je danes pa pričajo številna krajevna imena (Jelšane, Jelševica, Olševa) in priimki.

Da bo konjičema toplo, smo jima položili les jelše, ki ga ne bo treba nikdar menjati, saj je ves čas vlažen, zaščitila sta ga konjča sama, mi jima le posteljnino menjamo, da lepo dišita in da sta na suhem.

Seno se kot nastilj ne obnese najbolje in škoda ga je. Zato jima dajemo po tleh drobne sekance, skoraj kot žagovino.

 Ob razbijanju velikih mehkih kock se da odlično zabavati.

 Delo ob zabavi in v družbi  hitreje mine.

Posteljnino, ki smo jo pobrali ven, seveda porabimo. Odlično se obnese kot gnojilo in zaščita pred pleveli in mrazom, okoli dreves.

Medtem konjiča uživata ob krtačenju in pasenju firbca.

Najbolj pa sta vesela, ko imata spet svežo posteljo :))

Kako je dober občutek, ko se pocartamo - sebe, svoje oči in želodčke in za svojo dušo - tiste, ki so nam pomembni..pa četudi so konjiči :)
Lp,Keltika

Kremšnite

Preproste kot le kaj. Okusne pa tako, da jih po prvem srečanju želiš še in še :)
Sama nisem nikoli marala kremšnit. Dokler nisem spoznala svoje tašče. Recept je prevzela od svoje mame, kuharice. V nekih daljnih časih, ko so sladice v vrtcih še delali sami, jih je taščina mama kuhala otrokom v vrcu.

Ona je seveda delala pravo testo, štirikrat prevaljano, zloženo, prepognjeno.. če koga zanima imam recept in postopek izdelave napisan in me lahko povprašate na mail. Vendar pa, ne tašča ne naš glava družine, nista nikdar delala testa. Spodaj preprosto naložimo polnozrnate "albert kekse" in jih prelijemo z omakico iz jagodičevja, ki ga naberemo ali hranimo v skrinji.

Podlaga za kremšnite:

• polnozrnati "albert keksi", ki jih prelijemo z omako iz jagodičevja - mi smo tokrat uporabili maline. Stresemo jih v ponvico, dodamo žličko sladkorja in malce vode ter narahlo pokuhamo, zavreti ne sme.

Krema:

• 2 l mleka
• 12 jajc
• 30 dag ostre moke
• 40 dag sladkorja
• 2 vanilin sladkorja
• 2 žlici ruma

Stepemo sneg iz beljakov in 2/3 sladkorja ter ruma.
Rumenjake in 1/3 sladkorja dobro vmešamo, nato dodamo vanilin skladkor in ostro moko ter malce mrzlega mleka - razmešamo.
Ostalo mleko zavremo, zatem maso rumenjakov in moke počasi vlivamo v vrelo mleko ter ves čas mešamo.
Ko masa postane homogena in malce spremeni barvo, začnemo počasi, v vrelo maso,  med mešanjem, dodajati sneg.
Minuto ali dve mešamo in vlijemo na pripravljeno podlago iz piškotov.

Ko se masa dobro ohladi, stepemo pol litra nehomogenizirane sladke smetane in jo razporedimo po kremi.
Medtem naredimo čokoladni preliv -  1 del čokolade, pol dela masla, nekaj kapljic olja. Vse skupaj med mešanjem nad soparo raztopimo, nato med stalnim mešanjem ohladimo in prelijemo po smetani.
Dobro ohladimo, nato pa z nožem, ki ga pomočimo v vročo vodo ter obrišemo, razrežemo na primerne kocke.

December, eden izmed mojih najljubših mesecev prinaša praznike, rojstne dneve in obletnice. Je čas ustvarjanja, druženja, kresanja interesov, treniranja živcev, uživanja, cartanja. In čas kremšnit. Kadar naši otroci izbirajo ali bodo praznovali s tortico ali kremšnitami so kremšnite skoraj v prednosti, sploh pozimi. Za njihovo pripravo je specialist naš U., kar mu seveda pripada, glede na to, da je recept podedoval po stari mami. Sestavine, ki jih navajam zadostujejo za velik pekač in jih pride precej, vendar jih pri nas ni nikoli dovolj :))
Sladkanja, zdravja, smeha in cartanja želim, v bližnjih dneh in v letu 2014!
Srečno, Keltika

Polentina pizza z ohrovtom

je odlična rešitev za jedilnik brez glutena. Lahko opustite tudi sir in dobite še bolj zdravo in dobro jed. Včasih se mi zdi, da pišem samo o zelju in ohrovtu :) , ampak to je zelenjava, ki je imamo v tem letnem času največ na voljo. In verjemite, da odločitev o tem, da kuhaš iz tega, kar nudi letni čas ni lahka. Pogled po njivi seže od takega do drugačnega ohrovta, nekaj brokolija, zelja, kolerabe in repe :)
Zato sem ohrovt tokrat pripravila na pizzi iz polente. Odlično je!

In tako enostavno, da je škoda, da si takšne pizze ne bi privoščili večkrat. Ker recept ne zahteva posebnega kuharskega znanja, količin nisem navajala.

• skuhamo polento (4 skodelice vode, ena skodelica polente, sol - nekateri dodajo ob koncu kuhanja kos masla ali olivno olje) in jo vlijemo v pekač, namazan z olivnim oljem ali na peki papir, počakamo, da se malce ohladi, nato
• polento obilno prelijemo s paradižnikovo omako (pelati, origano, obilica drobno sesekljanega česna, sol) 
• nadevamo z dušenim ohrovtom in posujemo s sirom
• pečemo kot pizzo

 Dušen ohrovt

• čebulo (vsekakor več, kot dve), na drobno sesekljamo in posteklenimo na olivnem olju
• ohrovt, zrežemo na majhne krpice in stresemo na čebulo
• dodamo drobno zrezan česen,  dušimo 10, 15 minut

 

 Včasih za kuhanje ni časa, včasih želimo dan izkoristiti drugače. Takrat preproste, hitre a zdrave in poceni jedi, pridejo prav.
Odkar sem odkrila blogosvetek in vse prekrasne ustvarjalce in ustvarjalke, se mi zdi, da gre svet v pravo smer. Da je veselje in dobre misli, da so iskrice in spoštovanje, prijaznost in ljubeznivost. Počasi, čisto počasi, premikamo svet nazaj v prave tirnice :))
Vsakič, ko vložimo sebe v svoje izdelke, vsakič, ko se nasmehnemo, ko se odločimo, da bomo strpni, vsakič, ko obdarujemo in smo obdarjeni.

Meni se je nasmejalo do ušes od veselja, ko sem prejela nepričakovana darila. Čudovite izdelke, ki jih občudujem. In kot bi vrgli kamnček v morje, se je veselje širilo naprej. V srce in v glas in v vedenje in v vse okoli mene :))
Prvo darilo sem dobila od blogerske prijateljice Helene.

Drugo pa od moje tašče.

Hvala dekleti :)
Majhen kamenček veselja v morje vsakdana ampak  kako daleč sežejo njegovi krogi :)
Lp,Keltika

Drugačnost

Prazniki se bližajo.
Vse je v redu.

Vse dokler razmišljamo enako, kot večina, vse dokler smo videti enako kot večina, vse dokler hodimo po utrjenih poteh, kimamo v isto smer in govorimo z istimi besedami. Kakšni bi bili prazniki, če bi bili drugačni od večine, če bi bili preveč drugačni in bi s svojo drugačnostjo motili in bodli v oči, postavljali ogledalo in porajali dvome?

"Veliki ljudje živijo po svoje duše zakonih. Mali po paragrafih. (S. Kosovel)"
 Kje bi bili, če se ne bi znali podrejati,  kdo bi nam stal ob strani? Bi danes uživali sonce ali bi nas zagrabil deroč vrtinec? In odnesel s seboj vse, kar imamo najraje.

Kako tanka je nitka. Prazniki so zato, da se zahvalimo za vse kar imamo, pomagamo tistim, ki ne zmorejo, tistim, ki so drugačni.
Vsak od nas ima moč, da vklopi svoje srce. Drugačnosti se bojimo, ker si je ne dovolimo spoznati. Ker nas je preveč strah, da bomo z drugačnostjo drugih izgubili svojo varnost. Pa jo ravno zato izgubljamo. Ker ostajamo zaprti in vse bolj sami.

In ne upamo pogledati izza svojih plotov, barikad, vogalov.. Kaj šele stopiti ven.

Kako izražati  svojo drugačnost, da ne moti ostalih? Ostati zvest sebi in enak večini. Nekje med belo in črno, a ne sivo.
Varno in koristno.
Jaz sem šla skozi mavrico. Nastale so torbice za princeske, toaletke..

Tudi s pomočjo najmlajše in njenih pisanih risbic.

Največ šteje, če si obkrožen z družino in prijatelji. Takimi, ki sprejemajo in razumejo. Potem te težko odnese vrtinec. Ker nisi sam.
Naj bodo tisti, ki jih imamo radi, deležni čimveč naše pozornosti in veselja. Časa je dovolj.
Lp,Keltika