Polnjena paprika - zelenjavna, brez jajc

Dolga, dolga leta smo pri nas jedli klasično zelenjavno varianto in marsikdo jo je poskusil ter ugotavljal, da je odlična, čeprav brez mesa. Odkar je Tamlajši po uživanju jajc dobil pikice, delam papriko brez jajc.

Malce bolj previdna sem pri jemanju kuhane paprike iz lonca, ker masa ni tako kompaktna, drugih razlik ni.

Kljub temu, da so mi te oznake nekako tuje, pa morda komu olajšam iskanje, če zapišem da je to, glede na sestavine, veganska polnjena paprika. Recept za presno polnjeno papriko, ki je ob tem vzporedno na mizi, zapišem v naslednji objavi :)

Za to odlično, praktično kosilo sem porabila

Za omako

•  1 steklenico bio pasiranega paradižnika, v letih boljše letine domačega paradižnika pa 10 mehkih, skuhanih in spasiranih paradižnikov
• v 10 litrski lonec sem nato dolila še vode, tako da je bilo paradižnikaste tekočine malce čez polovico
• dodala 5 narezanih krompirjev ( jed, zgoščena s krompirjem, česnom in čebulo je okusna in bolj zdrava od prežganj in podmetov iz moke)
• 3 čebule
• glavico česna
• in skuhala ter do gladkega zmešala s paličnim mešalnikom. Malce solila. Do konca  jed običajno solim na koncu kuhanja, saj tako hrana, soljena s Piransko soljo, dobi bolj poln okus in  sol ohrani več pomembnih mineralov.

Paprike

• 10  paprik, ki sem jim odrezala klobučke, odstranila semena in klobučke prihranila za pokrovčke
• v vsako papriko gre približno 10 dag mase, zato sem pripravila kar precej nadeva
• 15 dag riža sem napol skuhala
• zelenjavo - cvetačko, zelje, bučke, brokoli sem narezala na majhne koščke, skoraj v velikosti riža, (to je zelo pomembno pri majhnih otrocih, ki zlasti bučk običajno ne prenašajo v večjih kockah) :)
• dodala sem 3 velike, sesekljane in na olivnem olju prepražene čebule
• celo glavico sesekljanega česna
• šopek sesekljanega peteršilja
• 3 velike žlice pirinega zdroba (lahko pa uporabite koruzni zdrob, če se izogibate glutenu)
• sol in žličko sladke paprike
• Maso dobro premešamo in tesno nadevamo paprike. Zapremo s pokrovčki in položimo v lonec z omako.
• Kuhamo vsaj uro in pol, da se okusi fino premešajo.

Če nadev ostane, lahko naslednji dan dodamo zelenjavo, moko in jajca če nam tako odgovarja, ter spečemo odlične polpete. Riž se bo tudi med praženjem skuhal do konca.

Pri 'filani papriki' mi je zanimivo, kako se s starostjo naših otrok, povečuje količina oblekic, kože oziroma paprik, ki jih pojedo. Sprva jedo samo nadev in omako, papriko pa jaz, potem počasi prenesejo malce paprike in pri nekako desetih letih, pojedo nadev z vso papriko vred :))

Mislim, da se v tem času ne razvije ljubezen do kuhanih paprik, pač pa počasi zori spoštovanje in odgovornost do hrane in tistega, ki jo pripravlja.
Odgovornost, za katero smo v prvi vrsti odgovorni starši. Če se kdaj vprašamo, kje naj začnem, da bo moj otrok jedel več sadja, je najbrž v večini primerov edini odgovor - pri sebi.
Sveta ni treba obrniti na glavo, da bi bil obrnjen, tako, kot bi radi :)

Naša mularija se uči z zgledom, pa naj je to še tako težko opaziti. Četudi mislimo, da se jih nič ne prime, v pravih trenutkih pokažejo svoje pridobljene navade. Tako, kot gre pri nas lahko del družine popolnoma brez skrbi od doma za 10 dni, saj Tavečji z veseljem in odgovorno poskrbi za gruntek in živali, kljub temu, da ni videti, da bi imel kakšno veliko navdušenje nad kmetovanjem :))

Nekoč, ko jim navade družine postanejo pretesne in odidejo na svoje, postavijo svoja merila in pravila. Na osnovi trdnih in varnih izhodišč, ki so smerokaz za vse življenje.

Vendar, kot naš gožek Jožek, ki je zamenjal pretesno obleko in pustil svojo premajhno kožo v okras,

stara goževa koža po levitvi

tisto, kar je notri, najgloblje v nas, tihe vrednote, ki se oglašajo kot vest in orodje po katerem merimo svet -  ostane isto.

Lp, Keltika

Z morja

smo se vrnili dobre volje, ker smo se imeli tokrat tako lepo :) Ampak to je podobno, kot s priljubljeno, dobro hrano, vedno kadar jo jemo pravimo, mmm, danes je še boljša kot zadnjič :))

Vreme podobno, kot doma, nekaj vmes med vsem kar je možno :)) Dogodivščine vedno drugačne.

Priložnosti za ustvarjanje in spletanje nitk, kolikor hočeš :)
Prepletali smo pisane elastike v mavrične gumijaste zapestnice,

iz klobčičev bombažnih trakov, ki mi jih je prijazno podarila Anja, sem nakvačkala torbo z imenom Anja :),

spletali smo krasna prijateljstva in nabirali nove ideje,

zelo malo fotografirali ali telefonirali in večino časa posvetili drug drugemu.

Pozdravljeni :))
Lp, Keltika

Oddih

Kako lepa beseda. Oddih. Greš na oddih. Na veliko načinov sem jo premetavala po mislih. Greš nekam, kjer dihaš stran od vsega. Od dihaš :)

Marsikdo, ki pride k nam pravi, vam pa ni treba nikamor hodit, ko imate tu tak mir.

Morda pa ravno zato, da gremo med ljudi, v vrvež, v civilizacijo :))
Za nekaj dni od dela, ki ga hitro najdemo, če je vreme preslabo za na njivo ali travnik.

Da pustimo našo zelenjavo, živali in rože,

v oskrbi našega Tavečjega.
In se za nekaj časa brezskrbno, kot metuljčki

prestavimo v staro obmorsko mesto.

Uživajte tudi vi :)

Srečno,
lp,Keltika

Presne metine čokokocke

Vsake toliko pride priložnost za presne sladice ali pa nas kar tako, prime želja po sladkarijah, takih z bolj polnim okusom. Da so bolj zdrave niti ne bi mogla reči, saj toliko oreškov na kupu tudi ni lahek zalogaj za telesce :)
Morda je za odtenek res bolj zdravo od podobnih pečenih zadevic, vsekakor pa je okus naddober in čisto drugačen.

Metine čokokocke  so ena izmed presnih sladic, ki me je popolnoma raznežila, tako z izgledom, kot s svojim božanskim okusom. Ne moreš verjet, dokler ne probaš :)

Originalni recept lahko najdete na Bio&bio. Malenkost predelan pa je nastal v naši kuhinji.

Za spodnjo plast potrebujemo

• 2 skodelici indijskih oreškov, ki jih zmeljemo
• 1 skodelico lešnikov, ki jih prav tako zmeljemo
• 1/2 skodelice presnega kakava v prahu
• 1/2 žličke vanilije v prahu
• 1/2 skodelice presnega agavinega sirupa
• 1 žličko cimeta
• 1 žličko piranske soli
• 2 žlički mletega sezama
• 2 žlici limoninega soka
• 1 skodelico grobo sesekljanih orehov
• 1/2 skodelice vode
• Vse skupaj z lopatko zmešamo v kompaktno maso,
•  razporedimo in pogladimo na peki papir, 1 cm debelo in damo za 12 ur v dehidrator, najbolje čez noč ( baje se da posušiti tudi v pečici, na 50°C, s priprtimi vratci - sama še nisem poskusila) 
• Čokoladni 'biskvit', ki smo ga dobili, po 12 urah prestavimo na pladenj in gremo na naslednjo plast.

Metina plast

• 1,5 skodelice indijskih oreškov, ki smo jih prej pol ure namakali, zmeljemo, nato
• dodamo 3/4 skodelice na rahli temp. raztopljenega presnega kakavovega masla
• 1/4 skodelice agavinega sirupa
• 1 žlico limoninega soka
• 1 skodelico svežih, lepo dišečih metinih lističev.
• V mešalniku vse skupaj zmeljemo v gladko kremo in prelijemo po presnem čokoladnem 'biskvitu'.
• Damo v skrinjo za toliko časa, dokler delamo zadnjo plast

Čokoladni preliv

• 1 skodelico indijskih oreškov, ki smo jih prej pol ure namakali, zmeljemo, nato
• dodamo 3/4 skodelice raztopljenega kakavovega masla
• 1/4 skodelice presnega kakava v prahu
• 1/4 skodelice presnega agavinega sirupa
• 1 žlico limoninega soka
• malce soli
• malce vanilije v prahu.
• V posodici mešamo, a ne na ognju, masa se gladko zmeša v tekočo čokolado, ki jo prelijemo po metini plasti sladice.
• Postavimo v hladilnik za kakšno uro in nato narežemo na kocke.

Malce več dela a rezultat je vrhunski.

Če se lotite recepta se držite presnih sestavin, saj so lažje prebavljive kot toplotno obdelane. Metine čokokocke so že presne, precej težka zadeva :)

Koristno je, če se po tej sladici lotite kakšnega fizičnega dela, teka ali hoje v hrib, Energije vam ne bo kaj hitro zmanjkalo :)
Mi jo v teh dneh potrebujemo za košnjo, grabljenje in spravljanje sena. Sproti dokončujemo novi senikec in tlačimo vanj dišeče seno.

Naši travniki so še polni čebel, medtem ko je naokrog vse pokošeno. Nikamor se ne mudi. Mladi srnjaček, ki ga je mama brez strahu puščala v naši visoki travi, zdaj veselo skaklja, medtem, ko je znanec letos obkosil kar dva bambija. Kosimo počasi, en del za drugim.

Trava je polna kobilic. Tamlajši jih rešuje iz senika, čeprav same prav dobro najdejo pot ven :)

Ne bojijo se njegove roke, kot bi čutile spoštovanje in prijaznost.
Mala pisana skakajoča bitja.

In ko male delovne ročice pobožajo hrapav les in zatrepetajo ob boleči 'škaliki', imajo velike delovne roke dovolj energije in časa, da priskočijo na pomoč.

Pa ne samo zaradi energetsko močnih metinih čokokockic :)

Ampak zato,
ker smo ob koncu dneva
 vsi splezali na mehak senik, zaprli oči, poslušali potok, ki je šumel pod nami in čistočisto pri miru, z zaprtimi očmi,
pustili najbolj dišečemu vonju na svetu, vonju sveže posušenega sena,
da nas je čistočisto osrečil.

Lp, Keltika

Juha iz pskov

Ne, ti pski niso kosmata bitja z repom in prijaznimi očkami :) Pski so česnovi poganjki, ki na koncu nosijo zvonček, v katerem nastajajo semena. Česnovi zvončki. Informacija o tem, kako zelo so okusni in visoko cenjeni, je prišla do mene enkrat v lanskem letu. Ne morem verjet, kako dolgo sem živela s temi peski na vrtu, pa nikoli nismo pomislili, da bi jih pojedli :)

Neverjetno dobri so in, če drži, kot pri vsaki drugi zelenjavi, da je v listih še enkrat več zdravju koristnih snovi, kot v gomolju,  potem ni čudno, da ponekod v svetu gojijo česnova stebla kot zelenjavo, zaradi stebel samih.

Pri nas, zlasti v Istri cenjena zelenjava, ostali smo okusna stebelca prepustili kompostu ;(. Kakšna škoda! Najbolje jih je porezati čimprej, dokler so še mehka in jih lahko surova narežemo v skledo katerekoli solate.
 Če hočemo, da bo česen lepo razvijal svoj gomoljček, stebelca raje porežimo, sicer bodo nastajajoča semena jemala rastlini hrano in je bo šlo manj pod zemljo, v stroke.

Iz stebelc - pski jim pravijo - lahko pripravimo kar nam poželi srce, podobno kot iz špargljev, ampak okusni so pa......mmmmmm..... skoraj bolj!

Jaz sem nekatera porezala prepozno in so bila precej trda, tako, da se kaj drugega kot juha ni dalo narediti iz njih.

• Porezana stebelca sem z zvončki vred dala v vrelo vodo in na hitro  pokuhala
• S paličnim mešalnikom zmiksala, solila
• pski, ki so starejši imajo ogromno vlaken, se ne skuhajo do mehkega in se tudi zmiksati ne dajo dobro, tako, da je juho potrebno precediti.
• Precejeno juho sem zgostila z masleno kroglico (s pirino moko), in dodala na koncu kuhanja nekaj kapljic sladke smetane.
• Nekaj pa sem je dala stran zase in pustila čisto natur - božanska! 

Če imate srečo, da lahko pridete do te neverjetno okusne zelenjave, nikar ne oklevajte. Pri nas smo čisto navdušeni. Je pa z okusom podobno, kot z ostalo nežno zelenjavo, dlje se kuha, manj je izrazit.

 Srečno :)
Lp, Keltika

Pečena polenta z grahom in fižolom

Vmes, med časom od enega do drugega kosila se dogaja toooliko stvari.
Minejo dnevi, minejo tedni, vsak trenutek  izkoristimo zato, da smo zunaj. Računalnik počiva.
Ideje za preprosta, domača kosila, brez rafiniranih živil, se utrnejo kar tako, na poti domov, ponoči v hipu budnosti...

Tale pečena polenta je že ena izmed takšnih, brez glutena, čisto vegi, hitra in dobra. Preveč dobra, da bi počakala na fotoseanso :)

 

• Skuhamo 300 g fižola,
• 400 g polente
• in 300 g graha.
• Na olivnem olju popečemo 3 nasekljane čebule.
• Ohlajeno polento nadrobimo na koščke.
• Vse sestavine stresemo v pekač,
• dodamo paradižnikovo omako (uporabila sem bio v steklenici iz spara, zelo dobra), količino prilagodimo okusu. Raje ne preveč, da okus po paradižniku ne prevlada.
• Zapečemo v pečici.

Ob veliki skledi solate, krepko in nasitno kosilo za dva odrasla in dva otroka.
Polento kupim ekološko, dobi se že kjerkoli in glede na veliko obremenjenost neekološke koruze s herbicidi, insekticidi in fungicidi, se splača odšteti kakšen cent več.

Naša koruza sicer lepo raste, letošnje vreme ji odgovarja, ampak glede na to, kako radi jo imamo na vse možne načine, bi mogli vse njive zasaditi samo s koruzo, da bi zadostili družinski porabi :)
Je pa res, da ima koruza rada okopana tla in je sklanjanja z motiko včasih kar preveč. Z zastirko se izognemo pogostemu okopavanju, če pa pogledam konvencionalno hektarsko pridelavo, pa lahko med koruznimi stebli opazim porumenel plevel ali pa gola tla obdelana s herbicidi.

Sicer pa, vsak po svojih močeh. Star rek, ki pravi, naj vsak najprej pomete pred svojim pragom, mi je nadvse všeč. Koliko manj prepirov in zamer bi si pridelali, če bi odgovorno reševali vsak svoje, ne pa sosedovih problemov :)

In, če bi vsak lahko delal tisto, kar najbolje zna. Morda bi imeli manj stvari, bi bile pa zato kvalitetnejše.
Kot domača ognjičeva kremica. Se že dela :)

Zelišča dišijo na daleč.

S Tamlajšim jih nabirava, U. pa je naredil nove sušilne pladnje na katerih se super suši in se zagotovo ne bo ponovila zgodba lanske zime, ko nam je splesnil ves premalo posušen bezeg.

 
Dnevi se dogajajo, prihajajo šolarji, pa vrtci. V naravi vedno čaka priložnost, da odkriješ svojo ustvarjalnost.

In vedno je zabavno.

In se najde tudi čas, da posediš in pogledaš naokrog.
Z malo denarja in nekaj volje sva z U.jem naredila novo mizico in dvosed. Iz palet.

Najmlajša je odkrila magičnost pisanih elastik, ki jih spleta v zapestnice in ogrlice.( Plastika pa res najde vsako špranjo, da pride v naše domove :)

Najlepša hortenzija je polna cvetov.

In danes, zadnji šolski dan, so šle v šolo moje boršike za učiteljice. Porisane z risbicami Najmlajše.

Ni kaj, počitnice so tu. Živelo poletje :)

Lp,Keltika

Teden

Samo majhne slikice ostanejo. V spominih, na fotografijah, na usb-jih...Je bilo sploh resnično? Vse to kar je minilo?
Najlepše je, kadar sanjaš strašne sanje in se zjutraj zbudiš ugotavljajoč, kako srečen si, ker so bile samo sanje.
V teh, poceni pridobljenih izkušnjah začutiš, kako je lepo. In kako imaš rad...

Vse te mokre travnike med dežjem,

dragocene trenutke opazovanja otroške igre

 vrtno kuhinjico, ki jo je naredil U.,

priložnosti za šivanje malih torbic,

in majhne neopazne sosede...

muren

In kako razveseli, otroški živžav in zagnanost,

pripravljenost za spoznavanje z zemljo

in vodo.

Tudi uporništvo in odklanjanje... čeprav je to precej težji del, ki spada k odraščanju obeh strani.

In kakršnakoli že je, vsakdanjost, z vso paleto dogodkov in občutij, še vedno je lepša kot sanje.
Čisto nam na voljo, ko se prebudimo :)
Na voljo, da jo ustvarjamo in spreminjamo, sprejemamo  in postavimo svoje meje.
Lp,Keltika