Ampak znotraj tega, kako smo nesvobodni zaradi ljubezni in dolžnosti, do vseh, ki jih imamo radi in zaradi divjega vrtinca, v katerega smo vrženi, znotraj tega obstaja prostor, ki je lahko naš.
Če si le ne pustimo preveč napolniti glave z vsakodnevnim balastom.
Načrtno bombardiranje z jezljivimi novicami vnaša nepotreben strah in misli, ki pravzaprav nimajo nobenega drugega učinka, kot potenciranje tega strahu.
In najlažje je biti proti. Proti tem, proti onim. Proti vsem. Nobenega truda in nobenih idej. Nič žuljev na rokah. Samo proti. Ujeti v lažnem občutku moči.
In, ko obrneš ploščo in začneš razmišljati ZA, za dobre ideje, za ljubezen, za upanje...
Takrat se začne pravo delo. Porajajo se ideje in energija za uresničevanje. Trud, vzponi in padci.
Ampak stojiš na svojih nogah ustvarjaš svoj ZA svet.
In začutiš prve signale svobode.
Vsak lahko najde svoj ZA. In začne kreirati, namesto podirati.
Midve z Najmlajšo sva ustvarjali majhne darilne vrečke, za majhne pozornosti, za dan žena.
In je vprašala, kaj pa sploh praznujemo na dan žena?
To, da lahko ustvarjava te vrečke, da lahko tekava in skačeva z drevja.
Vse lepo!
Lp, Keltika




