Kamilična krema

S kamilicami je tako. Seješ in seješ, leto za letom, pa nič. Ne pridejo ven, se ne razrasejo, jih pojedo uši, skratka ni jih. Potem pa, ko že skoraj obupaš, neko pomlad spet poseješ kamilice in kmalu je povsod polno puhastega zelenja, ki se razrase v opojno dišeče kamilične grme.

Ni se samo meni dogajalo tako, kar precej ljudi mi je povedalo enako zgodbo. Morda imajo kamilice čisto posebne zahteve, poseben čas, posebno postavitev zvezd za setev.... Čarobne, kot so, je to povsem mogoče.

Morda je to zato, ker si, majhne in skromne, kot so, ne upajo prit iz zemlje, dokler niso prepričane, da so zares dobrodošle.
Ko se udomačijo, jih je povsod dovolj in preveč :)
Napolnijo zemljo in zrak. Dišijo daleč naokrog in opozarjajo nase.

Neverjetne borke proti bakterijam, virusom, glivicam, majhni protivnetni čudeži in naravni antibiotiki. Blage v kremah, čajih, obkladkih, inhalacijah, močne v delovanju. Za zunanje in notranje zdravje.

Kamilično kremo naredimo po istem postopku, kot ognjičevo. Potrebujemo:

• 20 dag svežih cvetov kamilic
• 750 ml biološkega olivnega olja
• 8 dag naravnega čebeljega voska

Cvetove naložimo v posodo s širokim dnom in čez prelijemo olje. Počasi segrevamo, mešamo. Ko rahlo zavre, ugasnemo plin ali odstavimo s plošče. Pokrijemo in pustimo 24 ur. Naslednji dan tekočino precedimo skozi gazo, dobro iztisnemo iz cvetov. Nato olje ponovno malo segrejemo, le toliko, da se v njem, med mešanjem, raztopi vosek. Vlijemo v posodice.

Naravne, domače kreme počasi, neopazno izginjajo s trgovinskih polic. Za njihovo izdelovanje je potrebno toliko potrdil, dokazil, birokratskih akrobacij in finančnih vlaganj v ta potrdila, da majhni proizvajalci tega ne bodo zmogli. Veliki laboratoriji znajo igrati na prave karte. Nenasilno, s pravili za katere nihče ne kje je njihova logika, nas kapital drži v šahu.

 V mreže pa se zapletamo sami.
 Bojimo se prahu, blata, bakterij, umazanije, žužkov, mravelj, vode iz pipe, prehlada, vročine...,

bojimo se, dovoliti sebi in otrokom, stopiti z bosimi nogami v mrzli potok prvega poletnega dne.

Iz rok nam uhaja edina pot, po kateri varno pluje naša ladjica.

Pot naravnega zaupanja, preprostega veselega zaupanja v življenje.
V senu se ne skriva nič tako strašnega, kot se lahko skriva v bleščeči embalaži na policah trgovine :)

In, vse dokler bodo kamilice tako opojno dišale nakrog, imamo možnost.

Da si naredimo svojo kamilično kremo in svojo strugo, po kateri bo plula naša barka :)
Lp, Keltika

Pomirjujoče

Ne da ni časa, za internetni svet, ne vzamem si ga. Enostavno je škoda. Sončnih dni, ki ogrejejo še tako hladne obraze, svežih juter, ki oblivajo s svežimi idejami, prekratkih večerov, ki dajejo pomirjujoč občutek, da je vse dobro.

Kot pogled na kolo in grablje, ki počivajo med pospravljanjem travnika,

medtem, ko malicamo pod sladkimi murvami

in nas dišeče seno, ki suho poklja pod nogami, komaj prikliče stran od sladkih črnih biserov.

Kot šmarna hrušica, lep in hkrati skromen, pozabljen grmiček, ki je nekoč krasil vrt vsake kmečke hiše.

Amelanchier Lamarckii - šmarna hrušica

Pogled na drobne plodove, polne zdravja, ki presenetijo s svojim božanskim, polnim,sladkim okusom, govori o zgodnjem poletju, o blagostanju, o zemlji, ki še živi pod našimi nogami.

In nam daje. Polne košare lepo posušenih kamilic, dišečih jagod, sveže solate.

In pomirjujoč občutek, da je vse dobro.

Dobro, ker lahko naredim voščilnico za rojstni dan, za deklico.

Ker verjamem v staro modrost, da, ko se najbolj mudi, je še vedno tri dni časa.

In, ker medtem, ko pišem te besede, zunaj grmi in pada dež. Ne preveč, ravno prav.
Tako...pomirjujoče.

Voščilnico prijavljam na izziv:
crafts4 eternity: R#229- Birthday

lp, Keltika

Mix media ali mešana tehnika 1.

Me vleče, že dooolgo. Mešanje materialov in tehnik. Tudi pri mojih torbicah. Pri ustvarjanju z barvami in ostalimi mediji, pa sploh lahko spustiš domišljijo na plan.

Tale packalna ustvarjanja so kot ogromna doza terapevtskega sproščanja in polnjenja z lepimi mislimi.

Nobenih meja, vse lahko napopam in namalam gor, kar mi paše in na koncu izgleda, kot bi vedela, kaj počnem :) Tole je voščilnica. Prijavljam jo na izziv:
Simon says Stamp Wednesday challenge: Stencil it

Drugi izdelek je mix media na les. Prvi poskusi neskončnega ustvarjalnega veselja.

Če pomislim, kako sem pred leti, vse, kar je bilo le odtenek stran od črne ali vojaške barve, imenovala kič :)))

Ko pa so barve tako lepe...

in s časom še tako trda betonska 'škarpa' omehča svoje poteze, kajne :)

Lp, Keltika

Preslica

Počasi končujem projekt imenovan preslica :) Ta zdravilna rožca mi je res vzela nekaj časa. Kar devet vrst jih raste pri nas,  pa le ena je tista 'prava'. Razlike med njimi so za nevešče oko tako majhne, da z lahkoto nabereš rahlo strupeno močvirsko, namesto koristne njivske.

Dokler nisem bila povsem prepričana, da jih ločim, je nismo nabirali.
Praproti, med katere spadajo tudi preslice, so mi všeč od nekdaj. Prastara, skrivnostna mala drevesca, polna mističnih lastnosti in zdravilnih moči. 

Najlažje jih razločimo, zgodaj spomladi, ko iz zemlje poženejo rodni poganjki. Poganjki njivske preslice, kot male gobice, zrasejo marca, aprila in kmalu propadejo. Zdaj iz zemlje rasejo le še zeleni, jalovi poganjki. Močvirska ima tako jalove, kot plodne poganjke enake, le na plodnih se naredi malo rjavkasto socvetje, nekakšen storžek.

Če imamo pred seboj samo zelene, jalove rastlinice, jih z lahkoto ločimo po dolžini prvega člena vejic. Vejice preslic so namreč sestavljene iz več členov. Primemo jo za stebelce in odtrgamo vejice, ostane le prvi del vejic. Če je ta daljši od nodija (tiste kronice) na stebelcu - je to njivska preslica.

njivska preslica

njivska preslica

Razlikujejo se tudi v prerezu, ampak za to potrebujemo že povečevalno steklo, pa tudi ni potrebno, če pogledamo dolžino odtrganih vejic.

stebelce njivske preslice v prerezu

Za razliko od te, ima močvirska, pa tudi vodna, ki sta najbolj rizični za zamenjavo, prvi člen stranskih poganjkov krajši od nodija (kronice na steblu). Vodna in močvirska sta si zelo podobni, le da ima močvirska, zobce te kronice - nodija, belo obrobljene.

vodna preslica

vodna preslica

prerez stebelca vodne preslice

Spomnim se, ko smo pripeljali domov konjiča in sta se na izpustu najprej zapodila v preslico. Mi pa v strah, kaj bo zdaj, saj je preslica za konje strupena. Ampak, konji očitno vedo katera je prava, saj jima nikoli ni škodovala in jo z velikim veseljem jesta že nekaj let. Ravno tako naša psička Lina. Šopek njivske preslice z užitkom zmaže kot za stavo :)

Preslico naj bi nabirali šele od junija dalje, najboljša pa je v avgustu, saj takrat vsebuje največ silicijevih spojin, ki so za naše zdravje (pa tudi zdravje rastlin v vrtu, ki jih poškropimo s čajem iz preslice), izrednega pomena. Ker naše telo naj silicija ne bi tvorilo samo, ga moramo vnašati s hrano.

Zdravilnih lastnosti ima toliko, da bi jih težko naštela v kratki objavi,  (pljuča, celjenje ran in kosti, vnete ledvice, mehur, pomirja srbenje, obnavlja kri, lajša škrlatinko, izloča nezdrave telesne sokove...) O njih je veliko napisanega na spletu, p. Simon Ašič pa je dejal, da sok in čaj preslice nimata nobenih stranskih učinkov, ker pa je močna, je ne pijemo v premočni koncentraciji.
Naravni vrtnarji z njo škropimo rastline proti plesni, rji, škrlupu, pršicam, rdečem pajku...)
Posušimo jo hitro, na zračnem, senčnem prostoru, da stebla ostanejo lepo zelena.

Ko smo na travniku, stikamo za preslico in podobnimi zdravilnimi rožcami, mimogrede naredimo največ kar lahko, še za svojo dušo. Vse naokrog cveti.
Šipek ob robu gozda pije dežne kapljice,

kot naša duša nezavedno pije eliksir zdravja, skozi umirjen pogled na travnik.

 
Srečno,
Lp,Keltika

Voščilnica, polenta in rožce

 Vesel, prijazen gasilec je praznoval rojstni dan.

Gasilca sem postavila pred z grafiti popisan zid. In mu želim vse vse najlepše :)
Pri Andreji sem videla izziv, na katerega prijavljam mojega gasilca:
FeelingSketchy: Sketch#121

Pravzaprav kaj več kot zaupanje v svoje sanje, nasmejan pogled na svet in kanček sreče, res ni potrebno za zadovoljno življenje.
Včasih se zgodijo hudo nepoštene stvari, ampak življenje ni pošteno. Življenje pač je, takšno kot je in, ko nas valovi žalosti zalijejo je najbolje zajeti sapo in se prepustiti. Takrat nabiramo moči, da bomo kasneje lahko plavali naprej.

 Čas teče in tisto, kar je včeraj izgledalo kot konec, lahko jutri postane nov začetek.

dleskovo jajce

 Stvari lahko zastavimo čisto drugače, kot smo bili vajeni.

izobraževanje o drevesnih vrstah

In iz največjih zmazkov lahko nastane najboljša harmonija.
Kot iz tega kosila :)

vegansko in brez glutena

Polentini žganci z blitvo in paradižnikom so na krožniku delovali kot ena gora zmešnjave. Ampak okusi! To pa je druga zgodba.

• skuhala sem 500g polente 
• blanširala 1,5 kg blitve in jo sesekljala
• na olivnem olju le malce podušila sesekljano čebulo in ji dodala blitvo ter
• 10 sesekljanih strokov česna in sol.
• Naredila sem preprosto omako iz 0,5l pelatov -  le česen, sol, pelati in drobnjak
• Sesekljala sem še eno čebulo in jo malo podušila na olivnem olju, nato sem dodala tri narezane lušt-ne paradižnike ter vse skupaj še nekaj minut dušila.

Polento sem kot žgance , torej v koščkih, nadevala na pekač 

• naslednja plast je bila blitva
• nato nekaj žlic omake iz pelatov 
• nekaj dušenih paradižnikov
• pa spet polenta, blitva, pelati, paradižniki...

zapekla v pečici na 200°C. In, ko sem nalagala na krožnike, je izgledalo res čudno :)) Sicer sem razmišljala, da bi naredila redko polento in jo prelivala v plasti, vandar sem se odločila za žgance, ker sem tako dobila bolj premešane, harmonične, mediteranske okuse, na račun videza. Naslednjič se posvetim tudi temu :)

Saj se še palčki bolj smejijo med lepimi rožami, kot v pustih vrtovih.

In še tako pekoča rožca, poskrbi, da lepo izgleda.

drobnjak cveti

Saj v tem je čar, kajne, da iz nečesa, kar je videti poraz, naredimo zmago.

sobne azeleje, zunaj že dolga leta

Lp,Keltika

Voščilnica

Tinini tulipani so mi neprestani izziv. Tako lepi so.

Postavila sem jih na ozadje, ki sem ga naredila z akrili in štampiljkami. Tu in tam posula z Ancient gold - gilded gold embosing prahom in od spodaj segrevala.

Prijavljam jih
v galerijo Najlepšega para 
na izziv Ko me inspirira#36- nekaj zlatega

Kot bi jih našla sredi nevihtnega dne, malce preden se stemni.

Čeprav so v resnici odcveteli in tik pred nočjo, ko se le malce ustavi dež, toliko, da nepremočeni nahranimo zajčke in konje, srečamo rododendron, ki nabira moči za sončen dan.

In šmarni hrušici dež umiva zeleno barvo, da postaja vsak dan lepše rdeča.

Še listne uši so lepe, tako sveže in umite.

Lepo je dež spral z zemlje, rumeni cvetni prah, ki so ga smreke poprašile povsod.
Kot bi se vse pripravljalo na čist sončen dan :)
Lp, Keltika