Trenutki

Tisti majhni moji trenutki, ko si rečem, pa kaj je z mano, da še nimam adventnega venčka in namiznega aranžmaja in lučk okrog hiše...Potopljena v večnost trenutka, mi uide predvidljivost koledarskega časa.

Še me  tople barve prepričujejo, da ni čas za počitek,

še okrog mene zori

in brsti.

In se dogaja življenje v nešteto zgodbah.

Da se vprašam, mar je res narava tista, ki mi ne pusti v zavetje zime ali morda strah, ki se, zasejan v eter, pripihne vame?
In kliče po življenju, po budnosti, po aktiviranju,

kot bi se z vsemi močmi branila pred spanjem, počitkom, lenobnostjo praznikov.
Predalčke adventnega koledarja itak odpiram vsak dan v letu

in vsebina se včasih popolnoma razlikuje od pričakovanega.

A ta hip mi izpod rok prihajajo barve

in novoletne voščilnice me komaj prepričajo v malce umirjenosti..

Moi me osvojila z barvo pistacije, Marinine prekrasne smrečice sem odtisnila najprej z eno, nato drugo distress blazinico, pobarvala z belo tempero in poudarila z bleščicami, postavila pred njih Tininega jelenčka in odtisnila še Marinin napis. Voščilnico lepim k
 Maveluju, na razstavo naših mojstrovin, morda jo še ujamem za rep :)
In pravzaprav se mi nikamor ne mudi. Ko pride moj advent, bom že vedela :)
Lp, Keltika